MOČVIRJE PRI BIČKI – Pol metra debela snežna odeja je ležala zunaj in rahlo je naletaval sneg, ko smo s 26-letno mamico Mojco Pavlin in njenim dveletnim sinčkom Kristjanom včeraj sedli za mizo v toplo zakurjeni izbi. Tašča Slavi si je dala opravka okrog štedilnika, občasno je vzela v roke dečka, moška sta prihajala in odhajala v hišo. Delo sta si našla v kleti, kjer je bilo treba pospraviti meso po minulih kolinah. Idila kot v starih pravljicah... če ne bi našega pogovora od časa do časa zlomil Mojčin jok. Za navideznim mirom se namreč skriva tragična zgodba družine Pavlin-Žnideršič, ki je v nedeljo popoldne ostala brez strehe nad glavo, tako rekoč gola in bosa. Požar, ki je izbruhnil v njihovi hiši na Štegini, uradno na Lomnem 7 pri Velikem Trnu, je hišo povsem upepelil, ostalo jim je le to, kar so imeli takrat na sebi. Začasno toplo in prijazno zatočišče so našli v Močvirju pri Bučki, v hiši staršev Mojčinega partnerja Andreja. Mojca in Andrej, oba brezposelna, z majhnim otrokom in brez strehe nad glavo, z očetom, ki čaka na upokojitev, šele zdaj dojemata vso razsežnost tragedije, ki se jim je zgodila.
»Želim si, da bi se zbudila in ugotovila, da so bile vse to le grozne sanje, a je vse prekleto resnično,« je žalostna Mojca. Žalost ima pri njih v zadnjem obdobju vrsto odtenkov, saj so ji lani umrli mama, stric, za katerega je skrbela, ter še en njej ljubi sorodnik, hvaležna pa je usodi, da je družina ob požaru ostala živa in zdrava. »Raje ne razmišljam o tem, kaj bi bilo, če bi v nedeljo oče ostal doma, kot je nameraval. Verjetno bi legel k počitku in lahko bi umrl, saj je ogenj izbruhnil prav v njegovi sobi,« misli razpreda Mojca.
Kriva je bila krušna peč
Štiričlanska družina je v nedeljo, dan po kolinah, ob enajstih odšla k moževim sorodnikom, kjer so bile boljše razmere za dokončno razkosanje mesa in izdelavo klobas. Ob štirih so se vrnili, in ko je gospodar odprl hišna vrata, je vanj butnil gost sajast dim, ki se je valil od krušne peči. Ko je v prostor vdrl zrak, so ognjeni zublji objeli ves prostor. Takoj so poklicali pomoč, od hleva so napeljali cev ter z vedri nosili vodo, a se je hiša pred njihovimi očmi spreminjala v pepel. »Božično drevesce in jaslice pred hišo so goreli, jaz pa nisem mogla ukreniti nič,« v solzah pripoveduje Mojca. Zaradi težko dostopnega terena in snega se je 14 gasilcev Poklicne gasilske enote Krško s štirimi vozili komaj prebilo na kraj dogajanja. »Kljub pomoči gasilcev z Velikega Trna, Senuš in Rake je ostrešje hiše ob našem prihodu že zgorelo, nato pa se je v nekaj minutah sesedel še strop, vse skupaj je zgrmelo na tla,« je povedal Stane Dvoršek s Poklicne gasilske enote Krško. Gasilci so stavbo, ki jo je ogenj uničil, pogasili, preprečili širjenje ognja na bližnji gospodarski objekt in ostali na požarni straži do ene ure zjutraj. Vzrok požara je bila najverjetneje krušna peč, ki so jo zakurili, preden so odšli z doma. Mojca je nad tem začudena, saj so vse dimovodne naprave v hiši dali redno čistiti.
Kraj nesrečnega imena
Po prvih ugotovitvah policije je škode za okrog 30.000 evrov. A družina Pavlin Žnideršič ve, da je škoda mnogo večja, saj ni zgorela le hiša, uničen je njihov topel dom, v katerega so vlagali vsak evro. »Pred časom smo izolirali lesen strop, lani smo obnovili kuhinjo, imeli smo še kup načrtov, kako bi postopoma Kristjanu uredili sobico na podstrešju,« pripoveduje Mojca, ki ji je rojstna Štegina zelo pri srcu. Čeprav je imela možnost živeti drugje, je čutila, da pripada odročni in odmaknjeni vasici. »Tu je tak mir, tu so ptice, zemlja je zorana, žito je posejano,« vre iz Mojce poezija in žalost obenem. Če bi lahko, bi brž, ko bi bilo mogoče, na Štegini na novo postavili hiško, a tu nastane nova težava. Po več kot 20 letih se je izkazalo, da Mojčin oče, ki je prevzemnik te zaščitene kmetije, ni edini lastnik, ampak ima kmetija še dve solastnici. »Če bi ju lahko prepričala, kaj mi pomeni Štegina, da je to moj dom, v katerem sem zrasla, ne sicer razkošno, a lačna in žejna nisem bila nikoli, da je to dom, na katerega sem ponosna, in bi rada, da naš rod nadaljuje na tej zemlji, bi se takoj, ko zima odleze, lotili gradnje nove hišice.«
Do takrat pa bo treba nekako preživeti. Sprva pri sorodnikih, nato bi si radi najeli staro hiško ali jo vzeli v zameno za gozd, ki ga je Mojci zapustil stric. S partnerjem bosta iskala tudi službo, saj sta vajena poprijeti za kakršno koli delo. Mojca je končala srednjo zdravstveno šolo in nato nadaljevala študij v Novem mestu, a ga zaradi rojstva sina in materine bolezni še ni končala. Zdaj družina predvsem potrebuje obleko, obutev, hrano, hladilnik, štedilnik in kopico stvari, s čimer naj bi nekoč in nekje začeli novo življenje. Najraje na Štegini, kjer je ostal tudi hlev s tremi prašiči in nekaj kurami. »Težko prosim, a vesela bi bila česar koli,« pravi Mojca in pestuje malega Kristjana, s katerim bo morala k zdravniku, saj se je v nedeljo, ko je gorel njihov dom, prehladil. In medtem ko ga privija k sebi, ji iz ust vrejo besede žalosti in obupa, ko razgrinja žalostne zgodbe prednikov in sedanjega rodu. Štegincev, za katere upa, da se bodo nekoč spet pobrali in živeli na svoji zemlji. »Ljubi bog, še nikoli nisem slišala take iskrene in žalostne izpovedi,« je zavzdihnila soseda Hrovatičeva, ki je prišla na obisk k Žnideršičevim, ne da bi sploh slutila, kakšna nesreča je mlade pripeljala na Bučko.
