Dragoceni harmoniki
 sam izročil tatovom

LJUBLJANA, DOMŽALE – Da je svet dandanašnji precej krut in velja zaupanje zamenjati za previdnost, je na svoji koži spoznal Stane Žibert. Glasbenemu samouku in ljudskemu godcu, ki se bliža šestemu križu in je tudi vodja ljubiteljskega Ansambla Žibert, ta že četrt stoletja razveseljuje Kranjce (in druge Slovence) z narodno-zabavnimi ter drugimi vižami, v očeh odseva trpek spomin na minulo soboto, ko sta ga neznanca pretentala in mu ukradla dušo muzikanta, njegov inštrument. In to kako pretkano! Stane že uvodoma opomni: »Smo ameriške filme gledali, da se je pa to tukaj zgodilo …«

Klic za meh

Znova podoživlja zgodbo z minule sobote, ki se je začela nekaj dni prej s telefonskim klicem. Neznanec ga je klical kot organizator dogodka s prošnjo, da bi posodil ozvočenje in inštrumente za dogodek v ljubljanski pivnici, nekaj malega pa bi tudi zagodel. »V pivnici imamo karaoke, vi pa bi postavili malo večje ozvočenje, da lahko istočasno igrajo in pojejo,« je žuborel neznančev glas v telefonski slušalki ter mu sladkorečil: »Ljudje bodo peli, malo se bo igralo na harmonike, rabili bi vse,« ponavlja Žibert besede, ki so se mu vtisnile v boleč spomin. Kdo bi posumil, da se v ozadju skrivajo nečedni nameni?

Prišla je torej sobota in Stane je pakiral opremo v svojega karavana: zvočnike, mikrofone, kable ter stojala, na vrh pa 24-kanalno mešalno mizo ter svoji Rutarjevi harmoniki. »Rdečo sem dobil od svojih treh žensk za abrahama. Narejena je po naročilu in edina taka v Sloveniji.« Vmes sta se slišala z neznanim naročnikom, ki mu je povedal podrobnosti: opremo naj Stane pripelje ob osmih. Do lokala v središču Ljubljane se Stane ne bo mogel pripeljati z avtom, a da imajo rešitev – ob količkih ob cesti, tik ob Zmajskem mostu, da ga bo čakal fant z vozičkom. Tam bodo naložili opremo na voziček, jo prepeljali v lokal in težava je urejena.

Ko je Stane nekaj pred osmo zvečer vozil proti prestolnici, ga je neznanec znova klical in še enkrat malo pred ciljem in mu takrat dejal, da ga ob količkih čaka kolega. Med vožnjo ga pokliče tudi član njegovega ansambla Zdravko, ki je pravkar odhajal v lokal, kjer naj bi s Stanetom nastopila: »'Na poti sem, kmalu bom tam,' mi je dejal.« Ko je Stane pripeljal pred Zmajski most, ga je tam res čakal fant, a brez vozička. Segel je Stanetu v roko ter dejal: »Živjo, zdaj smo se vsaj dobili. Voziček bo tu vsak čas, pa dajva opremo kar ven zložit, da bodo odpeljali, ker ob devetih bo start. Avto zapeljite čez most in parkirajte, jaz pa bom počakal na drugega fanta z vozičkom.« Stane je zložil ven, nato pa zapeljal prek mostu, kjer je garažna hiša. V tistem zazvoni telefon – na drugi strani je bil Zdravko, ki je prišel v dogovorjeni lokal: »Stane, veš, da ni nobenega tam. Ne duha ne sluha, nič!« Stane do takrat sploh ni posumil, da bi šlo lahko kaj po zlu: »Hitro sem parkiral in tekel do količkov. Pritečem, pogledam kup, obeh harmonik ni pa mešalke ni!« Je pa bilo za deset tisoč evrov škode.

Zlomljena duša

Stane je hotel le gosti, pa so mu jo pošteno zagodli: »Najprej sem pogledal v lokale, poklicali smo policijo pa organizatorja – a njegov telefon je bil že izklopljen.« Nadzorne kamere so bile nad nami, a so me policisti obvestili, da ni na njih nič uporabnega.« Pogledali so tudi v pivnico, kjer je vmes res začel igrati narodno-zabavni ansambel – a ne na Stanetovo rutarco. »Neznanec je komuniciral povsem normalno, niti enega samega suma mi ni vzbudil. Morala pa sta biti dva, da sta nesla, saj je mešalna miza res težka.« Od Zmajskega mostu sta bila lahko v minuti kjer koli, čez četrt ure pa že iz Ljubljane.

Stane je po razmisleku sklenil, da so ga načrtno pretentali: »Neznanec je vedel, da imam dve ozvočenji, ker je hotel tisto bolj zahtevno. Ko mi je razlagal, da z avtom ne moremo noter in da bo naložil na voziček, je dejal, da bo to na enak način, kot smo pred nekaj meseci že nastopali v bližini. Torej sta nas barabi prevarali načrtno!« A zdaj vsa pamet ne pomaga več. Stane je okrutno zgodbo o zlorabi človekovega zaupanja delil z ljudmi – ne samo zaradi tega, da bi nemara kdo opazil njegovi prečudoviti harmoniki, ki vedno najlepše godeta prav godcu samemu, ki zanj pomenita neskončno spominov, melodij, zaigranih nanje, ter poslušalcev, ki so uživali v njunih zvokih. Dragi dar, iztrgan iz naročja godca, se išče: rdeča harmonika Rutar je unikat, in kdor jo vidi, naj obvesti policijo. A Stane o svoji nesreči pripoveduje tudi zato, da bi bila v poduk drugim – glasbenikom ter nasploh ljudem dobrega srca, ki preradi priskočijo na pomoč, preden dvakrat pomislijo. Naj jim bo izpoved godca Staneta v opomin.