Dragica obležala mrtva, Ljubo vpil

ŠOŠTANJ –  V vasi Plešivec, kamor nas je pot vodila skozi Gaberke pri Šoštanju, je bilo nenavadno mirno. Že tako so hiše redko posejane, iz njih se sosedje večinoma vidijo le s hriba na hrib, zdaj pa so le nejeverno pogledovali proti hiši s številko 53. In kar niso mogli verjeti, da je novica, ki se je med njimi razširila kot blisk, resnična. Policijsko poročilo je bilo dokaj skopo. Da so bili policisti v ponedeljek nekaj po 20.30 obveščeni, da je v Plešivcu 60-letna ženska med krmljenjem živine padla skozi odprtino na skednju, globoko okoli štiri metre, v spodnjo etažo in umrla na kraju nesreče. Kot smo izvedeli, naj bi se to zgodilo Dragici Bandelj, njen mož Ljubo pa jo je našel šele, ko se je vrnil od bližnjih sosedov, kjer je vse popoldne pomagal pri oranju. »Vpitju ni bilo ne konca ne kraja. To sem slišala, a kaj natanko se je zgodilo, ne vem,« je bila redkobesedna ena od sosed. In nas prijazno odslovila, češ da o tem ne bi rada govorila. Rekoč, saj veste, kako je. »Poznamo se, pa se nikomur ne bi rada zamerila,« je še dodala.

A bi se težko komu zamerila, saj o Ljubu Bandlju, ki je bil do upokojitve zaposlen na velenjski komunali, še manj o njegovi Dragici, nihče ni vedel povedati žal besede. Na stari domačiji, večji del leseni, prislonjeni v strmino razen psa čuvaja ni bilo nikogar. Čeprav je bila na lesenem plotu pod hišo tablica s svarilom pozor, hud pes, nas je kosmati štirinožec mirno spustil do vrat, ki so bila trdno zapahnjena. Ljubo je bil verjetno po opravkih, in čeprav smo ga poklicali po telefonu, se nam ni oglasil. In ga tudi razumemo. Kaj pa naj človek, strt v bolečini, sploh pove, če še sam ne ve, kaj je bilo tega treba. Da bo tako kmalu postal vdovec, si verjetno niti v sanjah ni predstavljal. Prav nasprotno, kdo ve, kakšne načrte vse sta še imela s svojo Dragico, ko sta zahajala tja gor, v Plešivec.

V Plešivcu nesreča ne počiva

Pa smo bili vztrajni in smo se podali še nekoliko višje v hrib. In prišli do prijazne Terezije Smonkar, ki nas je povabila k mizi, za katero je trebila solato. Če kaj ve, kaj se je zgodilo v soseščini, smo jo pobarali. In nam je brž dejala, da jo je o tem obvestila druga soseda, njej pa je to povedala njena snaha. »Saj veste, takšne žalostne stvari se hitro razvejo tudi tu pri nas,« nam je dejala Smonkarjeva. A nam hkrati priznala, da Bandljevih ni zelo dobro poznala. »Pravzaprav sta Bandljeva domačijo Gabnerjevih kupila pred leti. Morda celo desetletjem ali še več, tega ne vem natančno. Dokler se nista upokojila, sta prihajala občasno, potem, ko sta bila že oba upokojena, pa sta prihajala vsak dan. In ostajala tu od jutra do večera, potem pa sta se vselej vračala v Velenje,« nam je pripovedovala Terezija.

»Družili se in hodili drug k drugemu res nismo, pozdravili pa smo se vedno,« je pridala. »Saj veste, sosedje si med seboj moramo pomagati,« je še dodala. In se spomnila lanskih poplav, ko je Bandljevim povsem zasulo cesto. »Takrat je moj sin pomagal pri sanaciji. Enkrat je dal za malico ta, drugič drugi, pa so z dobro voljo kmalu vse uredili,« nam je še dejala Terezija. Ko je beseda znova nanesla na nenavadno nesrečo, je le skomignila z rameni, češ da ne ve, kako je lahko Dragica tako nesrečno padla med metanjem sena. Usoda pač.

Bandljeva naj bi imela le ovce in koze, ne pa tudi krav in druge živine, tako da so se te živali poleti vselej pasle na prostem. A nam je Terezija navrgla, da nesreče niti v teh krajih niso tako redke, kot bi človek mislil, glede na to, da so hiše redko posejane. Eden od sosedov je predlani tako hudo padel z višine, da si je povsem zdrobil peto in poškodoval hrbtenico. Dolgo je trajalo, a je počasi le okreval. »Leta 2010, junija je bilo, pa se je eden od sosedov prevrnil z avtomobilom in obležal mrtev,« se je še spomnila nesrečnih pripetljajev v soseščini Terezija Smonkar.