LJUBLJANA – Kazenski spis Balkanski bojevnik, ki ima bojda več kot 27.000 strani, že nekaj mesecev tiči na ljubljanskem višjem sodišču, šele ko ga vrnejo na okrožno, bodo tam lahko razpisali ponovljeno sojenje. In čeprav to pomeni, da tudi domnevni šef tihotapcev kokaina Dragan Tošić velja za popolnoma nedolžnega, je moral začeti dokazovati, da je njegovo premoženje pridobljeno z žulji, znojem in poštenimi posli, ne pa z lagodnim poveljevanjem slovenskemu kraku velezdružbe balkanskega narkokralja Darka Šarića.
Kaj mu lahko vzamejo?
Da mu ne pade niti na misel, da bi v tožbi po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora priznaval, da je njegovega za 6,956.053,35 evra premoženja spornega in da je imperij zgradil z umazanim mamilarskim denarjem, je postalo na gospodarskem oddelku okrožnega sodišča jasno že jeseni, saj je odločno zavrnil poravnavo s specializiranimi tožilci, zato je včeraj stekel postopek pred sodnikom Djordjem Grbovićem.
Republika Slovenija toži tudi ženo Meri, Miša Vlaisavljevića ter z njimi povezani podjetji Fundator in Bela hiša. V imenu ljudstva Tošiću preti, da bo ostal brez hiše v Bizoviku – pisana je na Meri in ocenjena na 350.000 evrov –, kavarn 13 (360.000 evrov), Rog (94.589 evrov), Le Petit Cafe (205.850 evrov) in Casablanca (55.040 evrov), poleg tega pa še počitniške hišice v Luciji (226.875 evrov). Razliko do sedmih milijonov, več kot štiri torej, pa bi radi tožilci kar v gotovini izpulili iz njegovega žepa. Precej denarja je sicer že blokiranega, gre za slab milijon, blokada je doletela tudi transakcijo 350 tisočakov s Tošićevega na Vlaisavljevićev račun.
Močan pravniški stroj toženih (odvetniki Marko Bošnjak, Gašper Drnovšek in Martina Žaucer Hrovatin) je v za laike precej zapletenem postopku že doslej bentil, da so po njihovem tožilci zamočili že s popolnoma napačnim izračunom prirasta Tošićevega premoženja od leta 2003 (obdobje po tem so namreč vzeli pod lupo), ter nad zakonodajo, ker Zopni omogoča odvzem premoženja tudi za osebo, ki sploh ni obsojena za kakršno koli kaznivo dejanje, zato je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in ustavno pravico do osebne lastnine. Toda tožilstvo (v tem postopku ga predstavljajo Barbara Lipovšek in Petra Apšner ter tožilki iz bojevnikov, Blanka Žgajnar in Mateja Gončin) vztraja, da je že pravnomočna obtožnica proti Tošiću zadosten pogoj za vložitev tožbe in začetek postopka, postopek po Zopniju pa velja za prednostnega.
Dobro oborožen s spominom
Na začetku sojenja je besedo dobil prav Tošić. Slišati je bilo nekaj besed o njegovih prvih korakih v poslovnem svetu, ki naj bi jih še kot mladenič začel s komisijsko prodajo avtomobilov in majhnim lokalom v Ivančni Gorici. »Niti evra nisem nikoli zaslužil nezakonito. Leta 1996 sem podjetje in lokal prodal, kupil polovico Le Petita, polovico pa vzel v najem.« Posel naj bi počasi širil, šlo je vse bolje, promet se je dvigal, leta 1999 je najel še lokal Randevu. »Oba lokala sta dobro poslovala, lahko rečem, da sem že v tistih časih iz njiju imel cirka milijon evrov prometa.«
Dokler ga nekega dne ni obiskal davčni inšpektor, je posloval izključno z gotovino, saj je bilo to še mogoče, denar od nepremičninskih poslov in izkupičke iz lokalov je hranil v sefih (dva je imel najeta tudi v razvpitih SKB-jevih, a sta med veleropom 1. novembra 2005 ostala nedotaknjena), za kar mu je zdaj bojda žal zaradi tožilskih sumov, da je ravno to značilno za nezakonite posle.
Kako pošteno naj bi posloval in da je bil zakonit tudi izvor denarja za njegove naložbe, je denimo ponazoril z zgodbo o gradnji dveh dvojčkov v Bizoviku. »Prodal sem nepremičnino na Hrvatskem trgu, žena je prodala stanovanje na Glinškovi ploščadi, še nekaj milijonov tolarjev sem primaknil iz sefov in banke ... Nepremičnine sva z ženo dobro prodala in zaslužila 480.000 evrov.« Tako kot je dobro zaslužil z gradnjo večstanovanjskega objekta v Gameljnah, v katerega naj bi šel s poslovnim partnerjem, kar naj bi prineslo še 650 tisočakov ...
Tako so začeli zasliševati Tošića, ki ima na vsako vprašanje pripravljeno izčrpno pojasnilo o izvoru denarja, denimo tudi na tisto, od kod mu večja količina denarja, ki so mu ga maja 2010 zasegli med hišno preiskavi po aretaciji. »Sto tisoč sem dobil vrnjeno posojilo, preostalo so bili izkupički iz lokalov. Vsega skupaj je bilo 141.000 evrov.«
Selman v Bosni že obsojen
Gospodarski sodni maraton se je včeraj šele začel, s prav tako maratonskega Balkanskega bojevnika 1 pa se je Tošić izmazal kot nedolžen, po padcu sodbe na višjem sodišču se bo začel ponovljen prvostopenjski postopek pred okrožno kazensko sodnico Andrejo Sedej Grčar. Kdaj se bo, ni znano. Pomenljiv je že podatek, da zadeva ni več prednostna.
Spis je torej še vedno na višjem sodišču, kjer odločajo o pritožbah obrambe nad odločitvijo okrožnega sodišča, da sporni dokazi iz Slovenije, Urugvaja, Italije in Srbije tokrat ostanejo v spisu, ne pa kot v prvem bojevniku, ko jih je senat sodnika Gorazda Fabjančiča skoraj vse izločil, zaključne besede tožilk Žgajnarjeve in Gončinove pa so zaradi tega izzvenele v prazno: za Tošića sta zahtevali kar 19 let in 10 mesecev zapora, 15 let za Dragana Beljkaša, Jakoba Remškarja, Petra Khermayerja in Mirzeta Lucevića, za Zdenko Kondič osem, za Boštjana Kopčiča pa šest let zapora. Po pet let in šest mesecev bi morala sedeti Robert Šabić in Đemajli Manđuka, pet let Miralem Lucević, Valter Abramovič in Tadej Poljak, dve leti pa Suzana Remškar. Krivi so postali le tako imenovani Italijani, in sicer Anes Selman (10 let zapora, zdaj je postopek proti njemu izločen, saj je na begu v rodni Bosni oziroma so ga tam prijeli zaradi mamilarskih poslov in ga po naših informacijah obsodili na nekaj več kot tri let zapora), Marko Bublič (osem let), Dejan Zupan (sedem let) in Sandra Udrih (štiri leta). Višji sodniki so nato drastično zvišali kazni, trojici moških na 15, Udrihovi pa na osem let zapora.
Če bo obveljalo, da pri Balkanskem bojevniku 2 v spisu ostanejo vsi dokazi, s katerimi operirata dami v sivi kuti, se bo na koncu najverjetneje smejalo njima, saj bosta z veliko večjim upanjem na uspeh znova zahtevali astronomske kazni. Njuna kar 109 strani dolga obtožnica se je sicer brala kot kriminalka, po grobem izračunu pa naj bi slovenski bojevniki iz Južne Amerike v Evropo pretihotapili dve toni in pol kokaina v vrednosti 225 milijonov – samo na jahti Maui v Urugvaju ga je bilo zaseženih več kot 2174 kilogramov. Obramba pa je do onemoglosti že doslej in bo vse do konca vztrajala, da obtožnica zaradi spornih dokazov ni le nezakonita, ampak da je tudi sicer strel v prazno in plod tožilske domišljije.