JANČE – Ko zapustiš Janče in se spopadeš z gozdno potjo, za te kraje značilni kostanji izginejo, strma hribovita pokrajina pa se spremeni v čisti bukov gozd, ki je zaradi lanskega žleda še vedno videti, kot da je vanj udarila atomska bomba. Po dolgih minutah vožnje se na osamljeni jasi prikaže nekdanja domačija Jelnikarjevih. »Res je daleč od civilizacije, vendar morate vedeti, da so nekdaj izkoristili vsako ped primerne zemlje, da so si lahko postavili dom,« nas poduči krajan. Kdo ve, kdaj so podirajočo se hišo prekrili s šotorskimi plahtami, najverjetneje pa je postala neprimerna za bivanje že pred mnogo desetletji. Na drugi strani potke je nametanih nekaj desk in pozornemu pogledu ne uide, da je tudi tam moralo nekaj stati in da so te deske lizali zublji. Celo skoraj do minute natančno vemo, kdaj se je to zgodilo: v začetku zadnje ure 10. februarja 2005.
Spis Jelnikar še odprt
Deset let bo torej čez nekaj dni minilo od požara, v katerem je umrla Helena, zadnja od družine Jelnikarjevih, ki so do smrti živeli na domačiji. Otrok naj bi v družini bilo še več, na janškem pokopališču pa je v enem grobu pokopanih pet Jelnikarjevih. Jakob je odšel leta 1947, Ana 1968, Rudi 1951, Neža 1995 in Helena 2005. Dolga leta sta Neža in Helena sami živeli tam zgoraj, in ko je nekdanja kmetija postala neuporabna, jima je dal nečak v njeni bližini narediti hiško, po večini iz lesa. Po Nežini smrti je Helena v njej ostala sama.
»Spominjam se ju, videval sem ju, ko sem v bližini nabiral turke, kako sta se mučili revici, ko sta po strmem hribu nosili seno in se tudi v vsem drugem matrali na roke... Mislim, da sta nekaj časa celo še imeli kravo,« de domačin in previdno doda, da ga še 10 let po tragičnem požaru preveva občutek nelagodja, če kdo pobara, ali na Jančah kaj sumijo, kdo je bil morilec.
»Policaji verjetno nimajo nič, a ne? Čisto slučajno, če jim kaj v ušesa pade. In še to ni nič. Od vsega začetka tudi mi v glavnem vemo le to, kar je pisalo v časopisih, in tudi govorice so hitro potihnile. Nekateri so res vpletali Pluta, ki se je menda rad potikal po naših krajih. V resnici pa nihče ne ve, kaj se je tiste noči dogajalo Pri Jančk – tako se je reklo domačiji Jelnikarjevih.«
Tudi zapisi kronistov o tistem 10. februarju 2005 so zelo skopi. »V petek malo pred polnočjo je zagorela hiša na Jančah. Na požarišču so odkrili zoglenelo žensko truplo. Gre za 89-letno Heleno Jelnikar. Kriminalistična preiskava še poteka, saj domnevajo, da gre za umor. Neznanec naj bi nesrečno ženico zadavil, nato pa hišo tudi zažgal.«
In kaj na 10. obletnico o tem nerešenem umoru pravijo policisti? Podobno kot takoj po dogodku, ko so sporočili: »Gre za sumljive okoliščine, to že lahko potrdimo.« Sedanji odgovor tiskovnega predstavnika PU Ljubljana Vinka Stojnška razkriva, da je spis Jelnikar za njih še vedno odprt: »Od trenutka, ko je bilo potrjeno, da gre za nasilno smrt, poteka intenzivna kriminalistična preiskava. Kot je običajno, se tudi v tem primeru preverjajo vse možnosti in okoliščine, ki se nanašajo na dogodek. Preiskava še vedno poteka, saj storilec oziroma storilci še niso odkriti. Več informacij vam zaradi tajnosti postopka ne moremo ponuditi.«
Spala sta, ko je Lenčka gorela
Leta 2005 je bilo v Sloveniji umorjenih 26 ljudi, prav umor Jelnikarjeve pa je edini, ki še vedno velja za nepojasnjenega. Sprva je vse kazalo na to, da je bila za ženico v hladni noči usodna iskra iz peči. Potem se je izkazalo, da je bila zadavljena, storilec oziroma storilci pa so svoje sledi zakrili s požigom. Neopaženo jim s teh krajev tako ali tako ni bilo težko pobegniti, in kdo ve, ali so v žepih nosili kak drobiž, zaradi katerega so najverjetneje sploh obiskali Heleno.
Še tisti redki prebivalci ali vikendaši iz širše okolice niso videli ali slišali ničesar. Matija in Slavka Mahkovic sta bila v resnici edina soseda, nekaj sto metrov stran od Jelnikarjevih je bila njuna hišica, s praga so se lahko videli. Dan po tragičnem požaru nam je Slavka s solznimi očmi pripovedovala, da je v usodnem času njun pes glasno in vztrajno lajal, sicer pa nista opazila ničesar nenavadnega.
Zdaj, 10 let pozneje, je Slavka sama. Matija, bil je letnik 1929, ji je umrl pred štiri leti. Njen spomin zaplava v daljna, srečnejša in predvsem mlajša leta. »Veste, Nežka in Lenčka sta gledali za mojim Matijem. Včasih sem mu še rekla, zakaj je vzel mene in zakaj se ni raje odločil za eno od njiju? Pa mi je odvrnil, da mu je mati branila, in tudi, da sta bili tako ali tako prestari zanj.«
»Jaz pa jih bom kmalu štela 84,« de čila gospa s simpatičnim narečjem iz rodnega hrvaškega Zagorja. »Res nisva ničesar videla. Prebudilo naju je trkanje po vratih. 'Kaj pa vidva spita', je klicala ena od sosed, ki je živela pod nami. Ja kaj pa naj delava, saj je že polnoč mimo, sem ji odvrnila, ona pa, ali nisva opazila, da gori Lenčka.«
Pozneje so Slavko spraševale tudi uradne osebe. »Ne le po tem, kaj si jaz mislim o tem, zakaj je Lenčka zgorela, zanimalo jih je tudi, kaj je vzelo njeno sestro Nežko. Pak, kako naj jaz vem, zakaj, sem odvrnila detektivu. Nežka je bila mlajša in je bila bolna, morda je bila sladkorna kriva. Lenčka pa... Saj sem rekla detektivu, da se je po mojem sama vžgala.«
Izkazalo se je, da se ni. S seboj je Helena odnesla odgovor na vprašanje, kaj je imela v mislih, ko je bojda rada večkrat potarnala, da bo nekaj narobe, da ji želijo slabo. Sogovorniki z Janč menijo, da jo je umoril nekdo, ki jo je poznal, zato so še po desetletju zelo previdni v izjavah. »Kaj pa, če živi med nami?« se pomenljivo vpraša domačin.
Primer Jelnikar pa torej še vedno spada v svet kriminalistične preiskave, ki očitno ni potrdila niti govoric, da so bili vpleteni razvpiti morilec Silvo Plut in njegovi sumljivi pajdaši. Skoraj natanko eno leto po umoru Helene Jelnikar je namreč blizu prizorišča tega zločina prav on vzel življenje Ljubici Ulčar.
