PTUJ – Novembrsko popoldne pred tremi leti si bo danes 47-letni Boris Plohl iz Polenšaka zapomnil do konca svojih dni. Pa ne le zaradi hudih poškodb, ki jih je staknil v prometni nesreči, predvsem zaradi trpljenja, v katerega ga je pahnila. Bilo je nekaj minut čez peto uro popoldne, ko se je s svojim avtomobilom ford escort vračal domov. Zunaj Bratislavcev je čelno trčil z nasproti vozečim BMW. »Moj avtomobil je odbilo s ceste. Iz zverižene pločevine so me rešili gasilci, tudi varnostni pas so morali prerezati,« nam je tragično zgodbo začel razlagati Plohl, ki se je pred nesrečo ukvarjal s polaganjem keramike.
Ob pregledu v bolnišnici na Ptuju, kamor so ga prepeljali reševalci, je seznam poškodb postajal iz minute v minuto daljši: odprti zlom desne stegnenice, huda poškodba levega kolena, prelom drugega, tretjega in petega vratnega vretenca ter odprti zlom levega gležnja (slednji dve poškodbi sploh niso ugotovili na Ptuju). Zdravniki so se naposled odločili, da bo zanj najboljše, če ga premestijo v klinični center v Maribor. Slab mesec je Boris Plohl preživel v bolniški postelji in prestal tri operacije, da so se mu zacelile vse rane. Koleno leve noge so morali fiksirati s ploščico in devetimi vijaki iz titana. Tudi v stegnenici desne noge in levem gležnju je polno vijakov, bolečine pa so še danes občasno neznosne. Toda Boris Plohl je borec brez primere, po treh mesecih sedenja na invalidskem vozičku zdaj spet hodi brez palice ali tuje pomoči, čeprav se pojavljajo nekatere zdravstvene težave. »Predvsem s kolkom in kolenom,« pojasni Plohl.
Postal je invalid tretje stopnje
Medtem je invalidska komisija spoznala, da so posledice nesreče tako hude, da svojega keramičarskega poklica Boris Plohl nikoli več ne bo mogel opravljati in ga opredelili kot invalida tretje stopnje, pa se Boris Plohl ni mogel osredotočiti na zdravljenje. Policisti so zoper njega podali dva obtožna predloga zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in vožnje pod vplivom psihoaktivnih zdravil. »Od vsega začetka sem trdil, da nisem zakrivil nesreče. Tudi pod vplivom psihoaktivnih zdravil nisem vozil. Vendar mi nihče ni verjel,« je zaplet razložil Plohl. Medtem ko je okreval, se je moral z vsemi štirimi boriti, da bi dokazal svojo nedolžnost povzročitve nesreče in vožnje pod vplivom zdravil.
Splet neugodnih okoliščin je pripeljal do tega, da so policisti mislili, da je Plohl zakrivil nesrečo. »Zatrjeval sem jim, da sem se umikal vozniku BMW, ki je zapeljal proti meni, a mi niso verjeli. Zato sem najel izvedenca prometne stroke, ta je ugotovil, kar sem ves čas trdil. Enako je zatem potrdil še drugi izvedenec, ki ga je angažiralo sodišče,« razlaga Plohl. Sodišče je po pričanju obeh izvedencev postopek zoper Plohla ustavilo. A to je bila le bitka, vojna še zdaleč ni bila dobljena. »Nikoli nisem skrival, da sem, preden sem sedel v avto, popil nekaj špricarjev. Toda vsebnost alkohola je bila tako nizka, da sem jo odnesel le s plačilnim nalogom policistov in zadeva sploh ni romala k sodniku za prekrške. Toda zdravil, ki bi vplivala na vožnjo, pa nisem jemal,« pojasni Plohl.
Niso bila mamila, temveč zdravilo tramol
Danes je znano, da je zaplet nastal, ko so policisti takoj po nesreči zdravnika v ptujski bolnišnici prosili, naj Plohlu odvzame kri in urin ter ju pošlje na analizo v sodno medicino. Od tam je prišel rezultat, da je imel v krvi 0,78 grama alkohola na kilogram krvi. Poleg vsega pa so v urinu našli še sledi tramadola, ki spada med psihoaktivna zdravila. »Alkohola nisem nikoli tajil, toda tramadola nisem nikoli jemal,« se je branil Plohl. Verjel mu ni nihče, tudi sodnik za prekrške na Ptuju ne, četudi je sam med sojenjem pridobil podatek, da mu je reševalno osebje po nesreči dalo zdravilo tramal (ta pa vsebuje snov tramadol).
Na protokol nujne pomoči sploh ni bil pozoren. Zdravnik ptujske bolnišnice, ki je naročal analizo krvi in urina, je navedel le, kakšna zdravila je prejel v ptujski bolnišnici, na zdravila, ki jih je dobil od reševalcev (ti spadajo pod ptujski zdravstveni dom), pa je pozabil, čeprav bi jih moral na nalogu za sodno medicino izrecno označiti, na vsa vprašanja pa je odgovoril negativno. Ptujski sodnik za prekrške je Plohlu naložil plačilo več kot 1700 evrov kazni in deset kazenskih točk. Toda Plohl se s tem ni sprijaznil, najel je odvetnika Danijela Planinšca in se pritožil na višje sodišče. Tam so hitro spoznali napako in odločili, da Plohl ni kriv, in postopek se je ustavil. »Končno sem dokazal resnico, čeprav so se in se še danes v ptujski bolnišnici vsi, razen redkih izjem, sprenevedajo,« pravi Plohl.
Zoper bolnišnico je vložil odškodninski zahtevek, saj zaradi nematerialne škode zahteva povrnitev 4500 evrov, a odgovora še ni prejel. Zato piše tožbo in prijavo zdravniški zbornici. Za poškodbe, ki jih je dobil pri nesreči, zavarovalnico toži za 80 tisočakov. A ima iz iste nesreče še štiri nedokončane sodne procese. In to vse zaradi prometne nesreče, zaradi katere bo posledice nosil vse življenje. Procesi Borisu Plohlu zdravja sicer ne morejo povrniti, a je vsaj dokazal, da ni bil sam kriv za nesrečo, kaj šele, da bi jemal psihoaktivna zdravila.
»Letos me čakajo še tri operacije, menjava kolenskega sklepa, odstranitev materiala iz stegnenice, kolena in gležnja,« je svojo pripoved končal Plohl.
Borili so se za življenje
»Po preučitvi odškodninskega zahtevka smo mnenja, da gospod Plohl po naši krivdi ni utrpel nematerialne škode, kot to navaja v zahtevku. Zdravnik, ki je naročil preiskavo krvi in urina, ni vedel, kaj je pacient prejel od reševalcev. Tako zdravnik ni vedel, da je prejel zdravilo tramal, ampak je zapisal le, katera zdravila je prejel v Splošni bolnišnici Ptuj. Upoštevati pa moramo, da je vse skupaj potekalo na urgenci, kjer je bila na prvem mestu skrb za življenje ponesrečenega pacienta,« je dejal v. d. direktorja Splošne bolnišnice Ptuj Aleksander Voda.
