Doktorat bo lahko pisal štiri leta v arestu

LJUBLJANA – Z mrmranjem zaradi nezadovoljstva so sorodniki 30-letnega Roka Šibanca pospremili predlog tožilke Katjuše Čeferin, da Luku Vlaoviću v zameno za priznanje krivde ponudi štiri leta zapora. In tudi asistent na fakulteti za farmacijo je nad tako milostjo organov pregona storilcev kaznivih dejanj šokiran. »Zelo sem razočaran nad državo Slovenijo in nad našim sodnim sistemom.«

S senatom po nižjo kazen?

Včeraj je Vlaović sedel na zatožno klop in na predobravnavnem naroku dejal, da krivdo priznava. Za obtožnico, ki ga bremeni poskusa uboja, je sicer zagrožena zaporna kazen od pet do 15 let, vendar je šlo tožilstvo prav zaradi njegovega priznanja v predlogu še nižje od predpisane kazni. Sodnica Katarina Turk Lukan je Vlaovićevo priznanje sprejela, še prej pa mu je vročila Šibančev premoženjskopravni zahtevek, ki po naših informacijah znaša 60.000 evrov.

Diplomirani pravnik na zatožni klopi, ki je zdaj vpisan tudi na doktorski študij, je na ljubljansko okrožno sodišče prišel v spremstvu staršev, oškodovanca pa so poleg staršev in pooblaščenca Mitje Podpečana spremljali še številni drugi sorodniki.

Čeprav se je sodnica po priznanju namenila takoj izpeljati tudi narok za izrek kazenske sankcije, je Vlaovićeva odvetnica na presenečenje vseh v sodni dvorani predlagala, da ta narok preložijo na drug dan in naj se Turk Lukanovi na njem pridružijo tudi člani senata. Tožilka Čeferinova je komentirala, da »gre za zelo nenavaden predlog, ne vem, kaj zagovornica želi s tem doseči«. Morda pa se nadeja, da se bo nepoklicnim sodnikom oziroma članom senata Vlaović tako zasmilil, da mu bodo prisodili še nižjo kazen od predlagane. Zgodba bo torej dobila sodni epilog 17. aprila, tedaj bo Vlaović izvedel, za koliko časa se bo moral preseliti za zapahe.

In čeprav bo šele tedaj tudi dobil priložnost za besedo, je že včeraj poskušal pihniti na dušo sodnici, da bi rad izkoristil že ta narok in se opravičil oškodovancu.

V njem podoba Teje in Roka

Šibanc pa je torej razočaran nad tem, da bo njegov skorajšnji krvnik za svoj bizarni poskus uboja sedel le štiri leta, morda pa še manj. Prepričan je namreč, da je to, kar se mu je zgodilo 25. oktobra lani, vsaj brutalni in zahrbtni poskus umora, za katerega bi se moral Vlaović za zapahe preseliti še za veliko dlje. Zanj je prvič slišal in ga srečal šele na dan, ko bi bil zaradi njega tudi skoraj umrl. Vlaović je izvedel, da je zaposlen na fakulteti za farmacijo, zato ga je tistega popoldneva na parkirišču pred njo pričakal in ga z obvezano roko pod pretvezo, da je poškodovan, zvabil v nekaj sto metrov oddaljeno garažo, v kateri je imel parkiranega passata. Tam mu je dejal, naj iz prtljažnika dvigne neko škatlo, potem pa ga jel s 14,5 centimetra dolgim rezilom noža divje zabadati. Šibancu, ki je izgubil kar tri litre krvi, je le hitra zdravniška pomoč rešila življenje.

V preiskavi se je Vlaović zagovarjal, da se je zaljubil v Rokovo dekle, a ni zbral dovolj poguma, da ji razkrije svojo ljubezen, zato mu je baje preostalo le to, da odide pred fakulteto in svoja čustva do Teje izpove njenemu fantu. »Ko sem ga zagledal na parkirišču, pa sploh nisem več vedel, zakaj sem tam, in se vsega spominjam zelo megleno. V meni so bili bes, jeza in ponižanje.« Spominja se še, kako sta šla proti garaži in da je mislil le na podobo Šibanca s Tejo, spominja se tudi noža v svojih rokah in da je zamahnil proti človeku.

Toda njegovi žrtvi niti na misel ne pride, da bi napadalcu oprostil. »Kako že? Saj me je vendar hotel umoriti. On zdaj kar nekaj govori, a mu ne verjamem. Le svojo kožo poskuša rešiti.«