PODPEČ – Sredi aprila 1995 sta pri počitniški hiši na Zaplani, na predelu, ki se imenuje Ograje, sprehajalca naletela na grozljiv prizor; iz parkiranega avtomobila je viselo negibno telo, pogled v kabino pa je razkril krvavo, zmaličeno podobo moškega, ki je bil pretepen skoraj do neprepoznavnosti.
Na Zaplano so pohiteli kriminalisti in začeli zbirati sledi ter iskati informacije, ki bi pripeljale do ozadja krvavega dejanja in seveda razkritja zločina. Zdaj, 19 let po srhljivem dogodku, je preiskava tam, kjer je bila na začetku. Od prvega dne do danes vemo le, da je žrtev 38-letni Janko Mihelčič iz Podpeči, dobričina, ki nikomur ni storil nič žalega.
Kdo je zagrešil strašen zločin, pa se že skoraj dve desetletji sprašujejo njegovi svojci, prijatelji in znanci. Mnogi Mihelčičevi znanci so celo prepričani, da je nerešen primer prehitro končal oziroma obtičal nekje v policijskih predalih. In se sprašujejo, ali je bila preiskava res dovolj profesionalno opravljena.
Te dni smo bili v Podpeči, v vasi Jezero in v Preserju ter govorili z ljudmi, ki so Janka Mihelčiča poznali. Čeprav je minilo skoraj dve desetletji, nihče ni pozabil na obletnico tragičnega in nerazumljivega obračuna, ki je za seboj pustil dolgo sled ugibanj in tudi govoric. »Ni skrivnost, kdo bi lahko kaj vedel o zločinu, a dokazov ni, zato moramo previdno z imeni,« pravijo.
Zadnji dnevi
Je bil Janko Mihelčič žrtev koristoljubja, morda maščevanja? Kot rečeno, odgovora ni. A kdor je Janka poznal, maščevanje kot motiv takoj izključi. Le zakaj bi kdo nanj stresel maščevalni bes, ko pa za kaj takega ni mogoče najti nobenega vzroka. Rop? Ni izključeno, kajti Janko je pridno delal in imel denar. Znanci se spominjajo, da se je večkrat rad pohvalil z denarjem. Ni ga skrival, tudi plačal je zapitek prijateljem, včasih komu posodil kak tolar ali marko. Tudi sam se je kdaj znašel v stiski, vendar je sposojeni denar vrnil, čeprav z rahlo zamudo.
Mihelčiča so nazadnje videli živega v petek, 14. aprila 1995, na pokopališču na Brezovici pri Ljubljani. Dva dni zatem, v nedeljo zvečer, so na Zaplani našli njegovo truplo. O skrivnostni smrti niso razpravljali zgolj kriminalisti, tudi domačini so se spraševali o ozadju zločina. Morda je res živel malce samosvoje, po družbenih normah neurejeno življenje. Bil je samski, stanoval je v tako imenovanem sindikalnem domu na Podpeči št. 63, kamor naj bi zadnja leta pred smrtjo hodil le prenočevat.
Poznali so ga pod vzdevkom Žurgl ali Macola. Bil je veseljak, kadar ni delal, je posedal v bifejih, vendar, poudarjajo, ni bil alkoholik. Izučil se je za avtoelektričarja, nato se je priučil kamnoseštva in bil mojster klesanja črk na spomenike. Ni imel svoje obrti, delal je v Mineralu, za kamnoseke v Ljubljani, v Grosupljem in še kje. Kot rečeno, denarja mu ni manjkalo, česar ni skrival.
Poleg kamnoseškega dela je pri hokejskem klubu Olimpija skrbel za mladinske ekipe, bil je nekakšen intendant. Tik pred smrtjo se je dogovarjal za najem stanovanja v Ljubljani, v Šiški, da bi bil bližje Hali Tivoli. Razmišljal je tudi, da bi stanovanje pozneje odkupil, toda približno 14 dni po dogovoru z najemodajalcem je načrte prekinil zverinski umor. To je bilo v času, ko je Janko znancu potarnal, da ga je nekdo opeharil za večjo vsoto denarja. Je bilo morda to v ozadju umora?
Komaj kakšen dan pred smrtjo je Mihelčič nekemu sovaščanu posodil manjšo vsoto, kar je pozneje dodatno spodbodlo govorice o človeku, Jankovemu dolžniku, ki naj bi bil gotovo vsaj posredno vpleten v zločin. Seveda gre za hude obtožbe, toda sumničenje se ni poleglo do dandanes. Dejstvo je, da so to osebo izprašali tudi kriminalisti, ki so menili, da ima precej majav alibi za čas umora. Še več sumov si je nakopal, ker je zavrnil preizkus s poligrafskim testiranjem. Toda človek, ki bi morda res lahko razkril kakšen pomemben podatek o ozadju Jankove smrti, je že 12 let pokojni. Sodil si je sam, ker je zavozil v svet mamil, pred tem pa je materi dejal, da bi marsikaj lahko povedal, a je ne bo obremenjeval s takimi stvarmi. Mati je to potrdila, a je dodala, da sin ni izrecno govoril o Jankovi smrti, za katero je prepričana, da njen sin s tem ni imel nič. »Ne tajim sinovih grehov, toda moril ni, dopuščam pa možnost, da je morda res kaj vedel.« Povedala je še, da je preiskovalcem Mihelčičevega umora dala izjavo, da je bil sin v času zločina doma.
A komaj spregovorimo z drugim domačinom, izvemo, da naj bi tega človeka na dan umora videli na Brezovici. To pa je kraj, kjer so Janka Mihelčiča nazadnje videli živega.
Srečanje na pokopališču
Janko Mihelčič je v petek, 14. aprila 1995, obiskal znance v Ljubljani. Od tam se je odpravil na Brezovico, dopoldne so ga videli v lokalu Paviljon, tam je omenil, da je na brezoviškem pokopališču z nekom zmenjen. Po zmenku z neznancem je Mihelčič izginil.
Leto dni po umoru se je pojavila priča, domačin z Brezovice, ki je usodnega popoldneva videl Mihelčiča, ko se je na parkirnem prostoru pri pokopališču pogovarjal z neznancem. Obstaja domneva, da ga je neznanec zvabil na zmenek na pokopališču, od tam pa se je Janko s svojim avtom v družbi morilca odpeljal na Zaplano. Sledovi na kraju zločina kažejo, da je verjetno on sedel za volanom. Na kraju, kjer so našli truplo, so sledovi hudega boja, odvijala se je krvava drama. Morilec je uporabil trd predmet, najverjetneje kladivo ali macolo. Orodja niso nikoli našli.
Okoliščine nakazujejo, da bi storilec lahko bil Jankov znanec, kajti žrtev je tej osebi očitno zaupala. Drugače bi ga težko zvabil na samoten kraj. Storilec niti toliko ni počakal, da bi se prepričal, ali je žrtev zares pokončal, kajti poznejše analize in patološki pregled so pokazali, da je Mihelčič verjetno umrl šele nekaj ur po napadu. Obrambne poškodbe na Jankovem truplu dokazujejo, da se je upiral in divje branil, dokler ni omagal. Truplo je bilo v položaju, kot da se je Mihelčič poskušal z zadnjimi močmi odplaziti iz avtomobila. Vsekakor bi morala po srditem boju za življenje ostati vsaj kakšna uporabna biološka sled, ki bi bila uporabna za primerjavo v primeru odkritja osumljenca.
Domačini iz Podpeči in okoliških krajev vsekakor tega zločina ne morejo pokopati med spomine. Še vedno obstaja upanje in tudi pričakovanja, da bo policija nekoč stopila na pravo sled in končala primer. Da bi se enkrat končalo mučno ugibanje o storilcu zverinskega umora. Kot kaže, pa je za preiskovalce le pretrd oreh.
Mojster za nagrobne napise
Pavel Svete, Jankov stric, ki je v vasi Jezero vodil kamnoseštvo, za njim pa ga je prevzel sin, pove, da so res prava kamnoseška družina. »Janko je bil odličen, pravi mojster za nagrobne napise. To okrog njegove smrti pa je čudno, tako zakrito, težko je verjeti, da ne razvozlajo. Če je tako zakrito, pomislim, da ne morejo biti zraven samo navadni ljudje, kajti tudi skrivati je treba znati.«
