Do smrti mučeni Arini 
s pestjo izbil dva zoba

SLOVENSKI JAVORNIK  – Kuhinjo stanovanja družine Kardašević na Slovenskem Javorniku krasi povečava simpatičnega selfieja, ki ga je naredila najstarejša hči Dijana. Na njej so ona in njene sestrice Sara, Stela ter najmlajša, danes pokojna zvezdica Arina. Slikale so se v najbolj vročem delu poletja leta 2015. Ko se je čez leto začel nov poletni julij, so malo, še ne triletno Arino položili v prerani grobek na pokopališču Blejska Dobrava.

»Za smrt moje najmlajše hčerke je kriv Mirzan Jakupi, to je evidentno. Bivša partnerica Sanda Alibabić nosi svoj del krivde za tragedijo, ki se ne bi smela zgoditi,« pove oče Senad Kardašević. Danes živi s tremi hčerkami, še vedno strt in po drugi strani nadvse jezen. Enako kot babica male Arine, mati Sande, Sabiha Alibabić, ki je kratko in jedrnato dejala: »Človek, ki je pahnil v smrt mojo vnukinjo, naj nikoli več ne pride na prostost!« Kardašević je z mešanimi občutki sprejel novico o rojstvu sina Jakupija in svoje bivše partnerice Sande: »Šel sem na Center za socialno delo Jesenice in jim naravnost povedal: če ne bodo pristojne institucije popolnoma zaščitile novorojenega otroka, je njegovo življenje prav tako v nevarnosti. Enako bo, kot je bilo z mojo Arino. Napovedujem, da mu bo storil enako, kot je moji najmlajši hčerki, kajti on je psihopat in manijak, ki mu nič ni sveto, niti življenje komaj rojenega otroka, ki se proti njegovi brutalni sili ne more braniti.«

Pismo iz pripora

Oče razloži, da se je od lani, ko je 4. julija umrla njihova Arina, v njihov dom zavlekla turobna tišina. Večkrat, čeprav so v stanovanju štirje, je tiho. Še urni kazalci se slišijo, kot da bi peljal vlak po tirih v bližini: »Kakšno je življenje? Saj bi lahko odvrnil, da veste, kakšno je, a to, kar še vedno dajemo skozi jaz in moji otroci, je svojevrstna preizkušnja. Najhujša, kot je lahko. Izgubiti otroka je grozljivo, kaj šele na tak način, kot smo Arino izgubili mi. V družini imamo urejeno, ve se, kaj kdo dela in kaj mu je naloga.« Nato dodaja danes 17-letna Dijana: »Veliko bremena je padlo na moja ramena, toda tako se je zgodilo. Ne morem drugače kot pomagati očetu, predvsem pa sestricama.« Nato nam razkrije: »Tik preden je rodila sina, nam je mami Sanda pisala iz pripora. Stik je najprej vzpostavila s Stelo, nato je prišlo pismo, kjer je omenila še mene. Zato sem ji pisala in ji zastavila nekaj vprašanj. Zanimalo me je, ali ji je bila Arina v napoto pa zakaj nam ni javila, če je vedela, da gre pri njej in Jakupiju narobe v povezavi z Arino. Želela sem, da mi pojasni, kaj se je dogajalo pred smrtjo moje sestrice.« Kmalu je prišel odgovor. Dijana razkrije: »Mami Sanda je opisala, da je bila zadnji teden od ponedeljka do petka zunaj z Arino, do dan pred tem, ko so v soboto malo odpeljali v bolnišnico. Pravi, da je padla s tobogana, dvakrat s trampolina in iz gugalnice. Zraven je napisala, da ji je Jakupi povedal, da je Arina v soboto še padla po stopnicah in se udarila v radiator. Opisala je tudi to, da je dva dneva pred kritično soboto na Arinini glavi opazila buško, torej v četrtek. Jakupi ji je dejal, da se je udarila v omaro. Pisala mi je, da sta se takrat hudo sprla.« Nato Dijana bere naprej: »V soboto zjutraj je vstala, Arina je še spala v svoji posteljici, in odšla v službo. Piše, da je iz službe ob pol desetih dopoldan klicala Jakupija, a se ji ni oglasil. Klicala je čez eno uro, zopet se ni javil. Ob 11.30 je prejela, kot sama piše, njegovo sporočilo, naj ga takoj pokliče. Da je z Arino nekaj narobe. Mami Sanda ga je klicala, vprašala, kaj je narobe. Kot piše, ji je Jakupi dejal, da Arina ne premika prstov, da ima napol odprte oči in ne kaže znakov življenja. Ko mu je rekla, naj pokliče rešilca, ji je začel razlagati, kaj naj bi bilo. Prekinila je, in kot mi je napisala, je sama iz službe klicala pomoč.« V obsežnem pismu najstarejši hčerki je Sanda Alibabić tudi spisala, da ko sta šla ona in Mirzan v avtu proti Ljubljani, kamor so že prepeljali Arino, ji je Jakupi odvrnil, da je vse v redu in da bo deklica preživela: »Napisala mi je, da mu je v avtu rekla: 'Če ne bo preživela Arina, tudi ti ne boš.'« Dijana sklene, da besedam v pismu verjame.

»Težko je biti pameten za nazaj,« pove Senad Kardašević. »Ko sem izvedel, da bo Sanda odšla od nas in šla živet k Jakupiju, nisem postavljal nobenih ovir in ji delal težav. Pustil sem, da je šla, čeprav sem se znašel v nezavidljivem položaju. Bil sem nezaposlen in zavedal sem se, da moram poskrbeti za hčerke. Najmlajše hčerke mi niso zaupali v varstvo, Sanda je dejala, da bo imela Arino in Stelo pri sebi, da nam ni treba skrbeti, kako bo z njima.« Kardašević pravi, da sta Dijana in Sara po svoji volji ostali pri njem. Po štirih mesecih od ločitve ga je poklicala in mu predlagala, naj prevzame še skrb za Stelo: »Niti v najhujših sanjah si nisem predstavljal, da se bo kaj takega zgodilo z Arino. Če bi vedel le za delček tega, kar se je dogajalo za stenami njunega podnajemniškega stanovanja, bi ukrepal sam. Ni vrat, ki jih ne bi odprl. Ampak nisem vedel, nihče mi ni niti namignil o tem, kar se je dogajalo z Arino. Nazadnje sem jo videl 13. junija, na parkingu pred njunim najemniškim stanovanjem sem jo pestoval. Takrat nisem opazil nič posebnega, le da je malo shujšana.

Moje tri hčerke so prejele vabilo za pričanje na glavni obravnavi proti Sandi in Jakupiju sredi aprila. Mlajši bosta zaslišani v prostorih CSD Radovljica, Dijana pa bo morala na sodišče. Zanimivo, kot priče do zdaj nismo povabljeni niti jaz, niti babica Sabiha Alibabić, niti moja sestra Senka. To me bega, pravzaprav mi ni prav.« Nato Kardašević povzema: »Pridobil sem nekaj dokumentiranih zaupnih podatkov, pisanje med Jakupijem in Sando prek mobilnika, ki jih javnosti še ne bom posredoval. Povem le to, da se po tistem, kar je napisal Jakupi, točno vidi, da zanj moja Arina sploh ni bila človeško bitje. Mirzan Jakupi je njen morilec in o nasprotnem me ne bo nihče prepričal!«