STRELSKI OBRAČUN

Diler prerešetan zaradi drobiža

Objavljeno 23. maj 2015 23.07 | Posodobljeno 23. maj 2015 23.07 | Piše: Vojko Zakrajšek

Umor 32-letnega Dobrivoja Šakanovića - Šakana ostaja brez epiloga.

Dobrivoje Šakanović - Šakan

LJUBLJANA – Umor Dobrivoja Šakanovića - Šakana se je zgodil 11. maja 1997 v Ljubljani, temu pa je v naslednjih letih sledilo še nekaj podobnih obračunov, ki so v glavnem ostali nepojasnjeni.

Prebivalce Štepanjskega naselja v Ljubljani, točneje Prištinske in Skopske ulice, so 11. maja 1997 okoli 2. ure ponoči prebudili streli. Ime žrtve je takoj zakrožilo po Ljubljani, dejanje pa so vsi po vrsti pripisovali ljubljanskemu kriminalnemu podzemlju. Storilec ali storilci naj bi prihajali iz vrst tako imenovane črnogorske, albanske ali muslimanske mafije. Umorjeni Dobrivoje Šakanović z vzdevkom Šakan, bosanski Srb, rojen 1965. leta, je bil namreč policiji znan kot preprodajalec mamil in izterjevalec. Policija je bila z njegovim kriminalnim delovanjem podrobno seznanjena, saj so mu že dolgo sledili, v zvezi s tem pa je nastal seznam oseb, ki so se ukvarjale s podobnimi prepovedanimi posli. Nekateri so v kratkem času po Šakanovićevi smrti doživeli podobno usodo.

Takrat so domnevali, da se je krvavi obračun zgodil zaradi nerazčiščenih poslov znotraj ene od kriminalnih združb, kar se je mnogim zdelo najverjetnejše ozadje obračuna.

Ker pa je le nekaj dni pred nočnimi streli v Štepanjskem naselju v Srednji vasi pri Šenčurju neznanec umoril znanega podjetnika Cirila Luskovca (tudi ta umor še ni pojasnjen), so se takoj pojavile tudi govorice o povezavi obeh nasilnih smrti; slišati je bilo, da naj bi bili žrtvi nekako povezani, čeprav preiskava ni našla stičnih točk. Skupno je bilo le dejstvo, da sta bili likvidaciji opravljeni brezobzirno, profesionalno in brez izdajalskih sledi.

Utrdilo se je prepričanje, da se je mafija odločila obračunati z neposlušnimi člani, kar je obveljalo predvsem za Šakanov umor. Ko so se kmalu uresničile napovedi in so sledile nove žrtve med domnevnimi člani ljubljanskega mafijskega podzemlja, je bilo skoraj bogokletno razmišljati, da je Šakanović žrtev navadnih kriminalcev.

Nočni streli

Ko sta naključna mimoidoča tisto majsko noč zaslišala streljanje in žvenket razbitega stekla, sta lahko le še s pogledom pospremila beg dveh moških, ki sta s kraja zločina oddrvela z avtomobilom neznane znamke. Policija je takoj po obvestilu pohitela v Štepanjsko naselje, več patrulj je poskušalo z blokadami zapreti pot storilcem, vendar brez uspeha.

V črnem BMW je na prednjih sedežih, prepojenih s krvjo, ležalo truplo Dobrivoja Šakanovića, vozilo pa je bilo prerešetano z najmanj šestimi streli. Naslednji dan je na prostoru, kjer je umrl Šakanović, gorelo na desetine sveč. Prinašali so jih sorodniki, znanci in prijatelji, govorice so šle svojo pot, preiskovalci pa so se zavili v molk. Kljub skopim uradnim obvestilom je bilo jasno, da so tudi kriminalisti zbirali obvestila predvsem v nakazano smer, morebitne osumljence so iskali med pripadniki ljubljanskega podzemlja. Čeprav podatki niso bili objavljeni, ni skrivnost, da so v preiskavi izprašali in temeljito preverili vsaj sto, morda dvesto ljudi. Tudi tiste iz najožjega Šakanovega kroga znancev in prijateljev. Med njimi, denimo, Premila Stojanovića, po nekaterih podatkih tesnega Šakanovega pajdaša pri nezakonitih dejanjih v zvezi z mamili in izterjavo dolgov. Ko pa je 19. januarja 2000 pod streli neznanega storilca pred svojim blokom na Fužinah padel še ta, je zgodba o Šakanovem umoru znova dobila krila. Oba naj bi bila žrtvi čistk znotraj mafije.

Postavljalo se je vprašanje, kaj naj bi zagrešil Šakanović, da si je domnevno zaradi prevar v lastnih vrstah prislužil smrtno obsodbo. Po policijskih podatkih se je ukvarjal predvsem s preprodajo kokaina, tudi sam je bil uživalec te opojne droge, z organi pregona pa se je prvič srečal že leta 1984. Takrat so ga osumili vlomov v trgovine, deset let pozneje pa se je spet znašel med vlomilci. Bil je obsojen na zaporno kazen, poleg tega je sodišče določilo še stranski ukrep izgona iz države. Toda Šakanović se je v Sloveniji očitno dobro počutil in kljub izgonu, ki bi se iztekel novembra 1997, je nemoteno deloval pri nas. Policija je spremljala njegove poti, obstajajo zabeležke, s kom vse se je srečeval in kaj je počel, toda uspevalo mu je, da se je vselej izmuznil.

Deloval naj bi v navezi z nekaterimi znanimi kriminalci, ki so se pred umorom ali pozneje pojavljali na straneh črne kronike. Nekateri so se znašli tudi med možnimi osumljenci, hkrati pa so tudi sami poizvedovali, kdo tiči za umorom njihovega pajdaša.

Med policijskim zbiranjem informacij pa je prišlo na dan, da je Šakan prijateljem večkrat potožil, da je opazil sumljive ljudi, ki mu sledijo na vsakem koraku. V noči umora naj bi se sestal s človekom, ki je bil redni odjemalec heroina, podatka, da naj bi imel Šakan usodnega dne pri sebi večjo količino mamil, pa ni bilo mogoče preveriti. Toda vsi ti podatki so napeljevali na domnevo, da je šlo resnično za obračun v zvezi z mamili.

Ker je bil umorjeni znan tudi kot izterjevalec, so v preiskavi preverili tudi vse njegove stare spore. Leta 1993 je bil Šakan vpleten v obračun z redarji v lokalu Robinzon, kjer je bil poškodovan z nožem. Napovedoval je odškodninsko tožbo proti storilcem, dokazov, da bi bili morda ti lahko vpleteni v umor, pa policija ni našla.

Priče iz Štepanjskega naselja so kriminaliste napeljale na še eno sled; nekomu se je zazdelo, da je videl neznanca, oblečena v uniformo varnostnikov. Tudi ta sled se je pokazala za napačno. Dejstvo, da je Šakanović kot izterjevalec deloval po vsej Sloveniji, je kriminalistom naložilo kar precej dela, po poznejših odkritjih pa je bilo bolj ali manj jasno, da prav nobena od vročih sledi ni bila prava.

Preobrat

Ko so kriminalisti marca 2000 odkrili morilsko združbo, ki jo je vodil znani gostilničar Jože Kovač, osumljena pa je bila dveh umorov in ugrabitev podjetnikov, se je na eni od obravnav na sodišču pojavilo tudi Šakanovo ime. Jože Kovač je namreč v svojo obrambo omenil, da je Bojan Makuc, pozneje zaradi dveh ugrabitev obsojen na šest let zapora, umoril tudi Dobrivoja Šakanovića! Na naslednji obravnavi je Makucu pripisal še umor podjetnika Cirila Luskovca.

Kriminalisti so navedbam prisluhnili in brskali dalje. Od tedaj Šakanovega umora dolgo nihče več ni omenjal, dokler se niso spomladi 2002 znova pojavile govorice, da Kovačevi podatki morda le niso bili izmišljeni. Neuradni viri, ki so blizu dogajanju na sodišču, so potrdili, da bi lahko bila morda kmalu razrešena skrivnost Šakanovega umora. V začetku marca 2002 so potapljači pod nadzorom policije iskali po dnu Ljubljanice in našli kovček z zanimivo vsebino. V njem sta bili dve pištoli, ki naj bi ju uporabili napadalci na Sintalova varnostnika med ropom pred trgovskim centrom Interspar na Viču aprila 1999. In v zvezi s tem se je šušljalo, da so potapljači pravzaprav po naključju našli kovček z orožjem; iskali naj bi dokaz za Šakanov umor, torej pištolo, iz katere so bili izstreljeni usodni streli 11. maja 1997. Makuc je torej dal natančne podatke, hote ali nehote pa se je zmotil in odkril dokaze za rop namesto za umor Dobrivoja Šakanovića.

Kakor koli, najdba iz Ljubljanice je pomagala pri končanju procesa zaradi ropa pred Intersparom, umor Šakana pa je ostal odprt, kajti vmes je posegla smrt; Bojan Makuc si je 9. aprila 2002 v koprskem zaporu vzel življenje. Toda kriminalisti so, oboroženi s podatki, lahko iskali naprej in prišli so do domnevnega Makučevega pajdaša pri umoru. V noči, ko so v Štepanjskem naselju počili streli, so priče videle dve osebi, ki sta zbežali s kraja Šakanovega umora. Poleg Makuca naj bi bil udeležen tudi 37-letni M. K. Motiv oziroma razlog za obračun naj bi tičal v nekih starih neporavnanih poslih.

Glede na to, da je bilo po Šakanovem umoru mnogo govora o obračunu mafijskih tolp, ki delujejo v Ljubljani, se je zgodba končala malce presenetljivo. Šakanović ni padel zaradi poslov z mamili, temveč zato, ker naj bi izsiljeval zaradi dolga v višini dva tisoč mark.

Kakor koli, tožilstvo je po Makučevi smrti zaradi dejstva, da ni obstajal utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja umora (razpolagalo je le z Makučevo izjavo in z molkom drugega domnevnega osumljenca), policijsko ovadbo zavrglo. Kot kaže, bo obračun v Štepanjskem naselju iz leta 1997 ostal med nerešenimi primeri.

Deli s prijatelji