NOVA GORICA – »Zaradi pljučnice sem teden dni ležal v komi v šempetrski bolnišnici. Ko sem se prebujal, sem v blodnjah sanjal tožilca Harija Furlana, ki me je preganjal zaradi domnevne trgovine z mamili. Bila je strašna mora. Tožilec me je tlačil v ječo in me hotel zastrupiti. Iz teh blodenj je nastalo tudi pismo, ki sem ga poslal tožilcu Furlanu. Vsebino so nekateri razumeli kot neposredno grožnjo tožilcu in njegovi družini. Dežurni preiskovalni sodnik mi je odredil mesec dni hišnega pripora, kot sem izvedel, zaradi varnosti redno nadzirajo oziroma varujejo tudi tožilčev dom,« se nam je izpovedal 52-letni Alojz Lah z Vogrskega, ki ga jutri čaka zaslišanje pri predsednici novogoriškega okrožnega sodišča Darinki Kogoj zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi. Grozi mu zapor od enega do petih let.
Ni nedolžna ovčka
Lah priznava, da ni nedolžna ovčka, saj je večkrat prišel navzkriž z zakonom, predvsem zaradi neupravičene trgovine z mamili in tihotapstva tujcev prek meje. Obravnavali so ga tako slovenska kot italijanska policija in pravosodni organi obeh držav. Bil je že večkrat obsojen.
Alojz Lah pravi, da ga najbolj boli pripor zaradi domnevne preprodaje mamila od 8. junija 2000 do 14. februarja 2002. »V 620 dneh neupravičenega pripora sem izgubil vse. Osebno dostojanstvo, zdravje in družino. Zapustila me je žena z dvema otrokoma, umrl mi je oče, kot šofer tovornjaka sem izgubil službo pri italijanskem delodajalcu. Začetno odrejeni enomesečni pripor proti meni, soovadenima in pozneje soobtoženima Vorenu Pavliču in Barbari Vladimir so podaljševali predvsem na zahtevo državnega tožilca Harija Furlana. Na prvi stopnji smo sicer bili vsi trije obsojeni, šele po pritožbah je višje sodišče odločilo, da nismo krivi, in nas je oprostilo. Šlo je za večmesečno kriminalistično akcijo, ki jo je koordiniral državni tožilec Furlan, iz ovadbe in obtožnice pa je izhajalo, kot da gre za največjo preprodajalsko skupino droge v Sloveniji,« razlaga Lah.
Za razveljavitev sodbe in odpravo pripora se je zavzel tudi tedanji višji državni tožilec Marjan Bobič, ki je svoj predlog višjemu sodišču obrazložil: »Ob reševanju pritožbenih zadev sem v več primerih zasledil uporabo posebnih metod in sredstev, ki je po mojem mnenju presegala z zakonom dovoljene okvire. V tem primeru pa uporabo posebnih metod in sredstev lahko ocenim kar za groteskno. Vlekla se je kar pet mesecev in je bila, sledeč obtožnici, uporabljena kar pri 22 posameznih dejanjih v zvezi s prometom z mamili. Po obtožbi naj bi šlo kar v 19 primerih za ponujanje mamil v prodajo tajnemu policijskemu delavcu. Pri vseh dejanjih je bilo materializirane le za 666 gramov droge, fiktivnega heroina in kokaina pa vsaj za 62 kilogramov in 10.000 tablet ekstazija. Tako veliko uporabljenih metod in sredstev že samo po sebi pomeni izzvanost kriminalne dejavnosti. Za pretirano ali celo zlorabljeno uporabo posebnih metod in sredstev sicer ne gre kriviti le organov za notranje zadeve. Prvi čuvar zakonitosti je državni tožilec, in vendar je ta nekritično sledil pobudam policistov in preiskovalnemu sodniku predlagal uporabo posebnih metod in sredstev. Enako jih je nekritično podaljševal tudi preiskovalni sodnik. Ne gre spregledati, da je državni tožilec nekritično od primera do primera dovoljeval navidezne odkupe, ki se niso izvajali. Policija je dolgotrajno izvajanje posebnih metod in sredstev opravičevala s pričakovanjem, da bo odkrila široko mrežo trgovcev z mamili. Seveda ni bilo tako. Izkazalo se je tudi, da glavna obtoženca Pavlič in Vladimirova nista prekaljena trgovca z mamili, ampak dva naivneža, ki sta končno za 30.000 evrov kupila kilogram sladkorja in ga nato predala tajnemu policijskemu delavcu. Ocenjujem, da so v obravnavani zadevi pri uporabi posebnih metod in sredstev padli na izpitu zakonitosti organi za notranje zadeve, državni tožilec in preiskovalni sodnik, nekritično pa je to uporabo ocenil tudi razpravljajoči senat.« Sledili so ponovno sojenje, ponovna obsodba, pritožbe in razveljavitev sodbe.
»Zaradi dolgotrajnega postopka sem se pritožil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je ocenilo, da sem v priporu neupravičeno prebil 22 mesecev. Pred dvema mesecema sva zato z odvetnikom Stojanom Zornom na državno pravobranilstvo vložila odškodninski zahtevek za neupravičen pripor. Za duševne bolečine, načeto zdravje in okrnitev svobode zahtevam 270.000 evrov, za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka pri italijanskem delodajalcu pa 210.000 evrov. Za 300.000 evrov odškodnine državo toži tudi Barbara Vladimir, ki ji je pripor povsem uničil zdravje,« je še pribil Alojz Lah.
Lahovo pismo Furlanu
Če na kratko povzamemo pismo, ki ga je Alojz Lah anonimno poslal tožilcu Hariju Furlanu (vendar se je kmalu ugotovilo, kdo je avtor, česar Lah zdaj ne zanika), so bile kot grožnje mišljene naslednje napisane besede (navajamo dobesedno, op. p.): »Če te v kratkem ne dobim je še kaj tvojih po Prvačini in Renčah. Tako kot si se ti trudu se bomo vsekakor v bilo kom ki te bo prizade maščevati.«
