CELJE – Najslabše za policijsko statistiko je, da imajo na seznamu nerešenih kaznivih dejanj tudi najokrutnejša, kot so umori. Takih je na Slovenskem kar več, pred nekaj tedni je denimo od tragične smrti 48-letnega celjskega brezdomca Petra Dornika minilo okroglih 10 let, njegovega krvnika oziroma krvnikov pa še vedno niso odkrili.
Ali preiskovalci umorov pri tem primeru sploh še delajo ali so nemara nad iskanjem morilca medtem že tudi obupali, smo povprašali na pristojni policijski upravi v Celju, od koder nam je njihova uradna govorka Milena Trbulin odgovorila, da se »pri umorih nikoli ne zgodi, da bi preiskava obstala. Seveda je kakšno obdobje, ko kriminalisti izvajajo manj aktivnosti, v primeru ugotovljenih novih dejstev in novih okoliščin se število aktivnosti znova poveča.« Odgovora na vprašanje, kakšna intenziteta teh aktivnosti je zdaj, ko je od Dornikove smrti na sprehajalni poti ob celjskem Savinjskem nabrežju minilo polno desetletje, pa kajpak nismo dobili. »Preiskava še ni zaključena. Kriminalisti še vedno preverjajo vsa nova dejstva in okoliščine umora, podrobnosti o trenutnih aktivnostih pa zaradi interesa preiskave ne moremo posredovati.«
Kot so o dogodku, ki se je zgodil 8. julija 2004, poročali kronisti, je neki domačin zgodaj zjutraj obvestil policiste, da je ob priljubljenem shajališču mestnih brezdomcev naletel na truplo moškega. Kot se je izkazalo pozneje, si je Dornik večer prej postlal na eni od tamkajšnjih klopc, da bi na njej pod milim nebom preživel noč. Kaj se je dogajalo do jutra, je ovito v skrivnost, preiskovalci pa so ugotovili, da je nesrečnik umrl nasilne smrti. Črnega Petra, tak vzdevek se je oprijel Dornika, je nekdo brutalno pretepel s kovinsko palico.
Alkoholizem
Odtlej je le veliko vprašanj, odgovora pa še nobenega, torej tudi celjski policisti še vedno niso dobili pravega namiga, takega, ki bi jih pripeljal do morebitnega člana katere od lokalnih tolp, morebiti je bil za Dornika usoden kar brezdomski pajdaš ali pa je koga tako razbesnela prošnja za kak cekin, da se je spozabil in ga pobil do smrti.
Tisti, ki so ga poznali še iz časov, ko je bival v zavetišču, so nam pred nekaj meseci vedeli povedati, da nekdanji poročeni inženir tiskarstva – po ločitvi je svoje storil tudi alkohol in je z njim šlo le še navzdol – ni nikoli iskal sporov in je bil bolj samotarski. Ko smo se o tem, kdo bi ga utegnil spraviti s sveta, pozanimali kmalu po njegovi smrti, nam je tudi strokovni vodja zavetišča za brezdomce Danijel Bedrač pojasnjeval, da je šlo za umirjenega in vase zaprtega človeka, ki je bil malce bolj glasen le, ko je preveč spil. Potem ko se je znašel na cesti in prispel v zavetišče, se je za nekaj časa celo ozdravil od alkoholizma, a ni prav dolgo zdržal trezen.
Vendar pa, so zatrjevali njegovi znanci, Dornik nikoli ni kradel, se pretepal, grozil ali ustrahoval svojih sostanovalcev. Bil je prijazen, miren ter pravi intelektualec med tistimi, ki jih je življenje pripeljalo na cesto.
