Deset let maminih solz
 za izgubljenim sinom

MAKOLE – Oseminosemdesetletna Marija Skerbiš, ki prejema 79 evrov pokojnine in še 100 evrov varstvenega dodatka ter živi v miniaturnem socialnem stanovanju v Makolah v zahodnih Halozah, pove: »Moram presneto gledati, da pridem skozi mesec. V dnevnik si pišem vse stroške, vse nakupe in druge dogodke, kot so obiski zdravnika.«

V dnevnik si je zapisala tudi 7. avgust 2003 kot dan, ko je izginil njen edinec Jožef Galun. Stanoval je v Dežnem 70, občina Makole. Spomini na sina in soočenje z lastno nemočjo pred usodo že malce zgrbljeno mater, ki se opira na palico, često silijo v jok.

Potisnjen v malodušje

Jožef, za mamo Joža, se je rodil na očetovem domu v Pečkah, iz Makol dobre pol ure hoje, 18. marca 1943. Do konca šole je živel na maminem domu v Jelovcu 23.

Čeprav sta bila poročena, z Joževim očetom nista živela skupaj, pojasni Marija: »Koruznikov mi ne bomo redili pri hiši, so rekli na moževem domu, pa sva se kmalu po sinkovem rojstvu poročila. Na moževo domačijo se nisem preselila, saj je bilo tam zame prehudo. Po končani šoli je šel Joža živet k očetu, mene je pa rad obiskoval za konec tedna, saj je delal v tekstilni tovarni v Majšperku.«

Zavzdihne: »Joža je moj edini otrok. Po razhodu z njegovim očetom nisem bila več v nobeni zvezi – je bila že tista pregorje.«

Joža se je poročil v Dežno: »Štiri otroke sta imela z ženo. Ena vnukinja je v Mariboru, druga v Rogatcu, oba vnuka delata na železnici.«

Ko se je Joža razšel z ženo in je izgubil še zaposlitev, ga je v njegovi vasi, Dežnem, iz usmiljenja sprejela pod streho starejša Ivanka: »Saj je bil za delo priden, kot samouk se je naučil lepo izdelovati poljedelsko orodje, rad je pri kmetih pomagal, če je le kdo želel. Rednih dohodkov razen socialne podpore ni imel. Žal pa ni imel mere pri pijači.« Joža je včasih tudi vpričo matere v malodušju govoril: »So tako hudi časi, da se bom sam hin rihtal, pa bo mir!«

Ko je Ivanka odšla v dom upokojencev, ni več dolgo zdržal v njeni koči.

Sina čakala zaman

Nekega torka je Joža obiskal mamo: »Zmenila sva se, da greva naslednje jutro v Slovensko Bistrico, da bova nakupila nekaj oblačil. Njega na avtobus ni bilo, pa sem šla sama. Zanj sem kupila majico, srajco, spodnje hlače. Čevljev si pa nisem upala, ker je imel veliko nogo in bi jih moral sam pomeriti.«

Mama nadaljuje: »Ni več prišel, njegova oblačila še zdaj hranim v omari. Na vse načine sem razmišljala, zakaj ga ni. So mi pa ljudje povedali, da so ga dan po nakupovanju, ko ni prišel, videli v Majšperku.«

Sedmega avgusta 2003 je gospa iz Makol Marijo obvestila, da Joža v Dežnem pogrešajo: »Tudi v časopis so dali. Od takrat ni o njem ne duha ne sluha.«

Mamo je skrbelo, da se sin ni morda poškodoval med padavičnim napadom: »Vpričo mene ga je med nekim obiskom na Jelovcu odneslo, da je padel na hrbet.«

Ko so jo srečevali, so ljudje Marijo še dolgo spraševali, ali kaj ve, kje je Joža: »Ne žrite mi živcev, jih imam že tako uničene, sem prosila za uvidevnost. Kaj bi jaz, če drugi ne vejo! Se mi je pa tudi čudno zdelo, da živa duša ne bi kaj vedela o njem.«

S klobukom v sivi obleki

Precej pozneje, se spominja, jo je obiskal policist v civilu: »Zelo sem se ga prestrašila, saj sem pomislila, da mi je prišel povedat, da je Joža mrtev.«

Policistu ni mogla povedati, od kod ji zle slutnje: »Sanjala sem, da sem zjutraj vstala, tam pred vrati pa je stal Joža v lepi sivi obleki s klobukom na glavi. Nasmejan.«

Kot bi ji skozi sanje prišel sporočit, da mu je zdaj tako dobro, da onega, kar mu je bila nakupila, ne potrebuje več.

Sanje so bile posebne: »Tako živo sem ga doživela, da bi ga še zdaj lahko narisala – ko bi le znala. Še sosedam sem pravila.«

Policist je povedal, da poizveduje, ali je Joža še živ: »Naročil je, če zvem, da ga je kdo videl, naj mu javim.«

Pozneje jo je obiskal še električar: »Da ga pospremim v Ivankino kočo na odklop elektrike.«

Joža do zdaj niso našli ne živega ne mrtvega, zato ne more imeti niti groba. Ivanka, ki ga je bila iz usmiljenja vzela pod streho, je medtem umrla, njena koča pa se je sesedla vase.

Upanje umre zadnje – če bi kdo vedel kaj več v zvezi z izginotjem Jožefa Galuna, naj to sporoči uredništvu Slovenskih novic.