VRTOJBA – Malce pred poldnevom se je končno prebudil še mali Ožbej. Po silni tragediji, ki je kot strela z jasnega doletela Turkove, le stežka zaspi. Branje knjig je pravzaprav edino, s čimer si bodoči šestošolec še skrajša nespečnost, do enih, dveh zjutraj, vse dokler ne zatisne očk. To noč se je kratkočasil z Masannekovo Vražjo nogometno druščino in gotovo užival. Ožbej preprosto obožuje nogomet! V svet te igre ga je vpeljal prav njegov očka – Denis. In če je bil ta nekoč napadalec pri mirenski Adrii, je njegov sinek tisti, ki pri Biljah najbolje spremlja in hrani svoje vrstnike z žogami. Še več: ne le, da ga zna igrati, o nogometu tudi vse ve, kot oče, ki je bil med drugim dolga leta dopisnik za Ekipo. Družinski Denis pa seveda ni nikoli pozabil na zvedavega sinka, vselej ga je z veseljem vzel s seboj, potem pa sta z novinarskih tribun družno spremljala dogajanja na zelenici.
V soboto je Denisova Gorica igrala z Rudarjem. »Mama, sedel bom tam, kjer je očka vedno sedel,« si je zaželel Ožbej. Njegova mamica Andreja mu je seveda ustregla, poprosila športne novinarje, ki so ga z veseljem vzeli medse in posadili prav tja – na očkov stalni sedež. Ožbej je bil navdušen. Po tekmi, ki se je začela z minuto molka, v spomin na Denisa, je šel, tako kot bi šel tudi njegov oče, pobrat še izjave nogometašev. »Mama, zdaj nimajo nikogar, ki bi pisal za Ekipo, mama, jaz bom pisal!« Andreja se je le nasmehnila: »Pa saj si še premajhen!«
Le dva dni po tistem, prejšnji ponedeljek, ko je 46-letni Denis Turk, športnik od glave do peta, za povrh pa še planinski vodnik, osvajal nemara najtežjo ferato na svetu – avstrijski Königsjodler, je bilo namreč na Goriškem peklensko vroče. Sonce je pripekalo, osvežujoča Soča pa je prav vabila na ohladitev.
Ta temno zelena
Z Andrejo sta znala v življenju nasploh lepo krmariti, prosti čas sta usklajevala harmonično. Oba zaposlena v igralništvu, to ju je ne nazadnje tudi združilo, Andreja kot krupjejka, Denis vrsto let kot predsednik sindikata igralniških delavcev Slovenije pa še sveta delavcev družbe Hit, sta imela ravno obraten delovni čas. »Jaz delam ponoči. Dopoldne se ukvarjam z otroki jaz, popoldne Denis.« Kadar sta bila na sporedu kopanje in Soča, je šel Denis le z najmlajšima hčerama, 9-letno Nušo in 13-letno Meto. Ožbej je raje ostal doma. »Že od malega si ne želi na Sočo, pravzaprav imam do nje tudi sama veliko strahospoštovanje,« je priznala Andreja, ki jo je že oče svaril pred nevarnostmi te reke, ki zna, to ve, biti še kako zahrbtna.
Navadno so se hodili kopat sicer precej više, do Deskel ali do Kanala, Denis je Sočo tako in tako odlično poznal, tokrat pa jih je vročina prignala v neposredno bližino, k solkanskemu kajakaškemu centru. Meta je tam, kot je šele potem izvedela Andreja, plavala šele drugič, Nuša – sploh prvič.
Že kmalu zatem, ko so se odpeljali, se je Andreja znašla sredi blaženega miru. Vzela je platno in začela nanašati akrilne barve za najnovejšo mandalo, stvaritev, ki izraža ustvarjalčevo energijo. Začela je od znotraj, iz središča, čutno, barvo za barvo, »te so prihajale kar same od sebe«, je pripovedovala. Ko je začela nanašati še temno zeleno, ta barvni odtenek, ki ga zlepa ne bo pozabila, ki ji, četudi noče, izzove solze, je zazvonil telefon. Iz rok ji je padel čopič.
Kje je očka?
Le malo pred tem so zaradi suše in meddržavnega dogovora na solkanski hidroelektrarni odprli še tretjo turbino. Petsto kopalcev, ki so se v bližini namakali in lenarili, za to ni vedelo. Vodostaj je vse bolj in bolj naraščal, voda je vse srditeje bučala in šumela, bilo je kot pod kakšnim slapom. Na najmirnejšem predelu je Denis vseeno sklenil, da gredo – samo čez in takoj nazaj. Meta je šla prva. Uspelo ji je s skrajnimi močmi. Šele pozneje je mamici zaupala: »Mama, jaz sem porabila toliko moči kot še nikoli do zdaj. Potem sem prišla na drugo stran, pogledala, očka in Nuše pa nikjer. Mama, 20 minut sem čakala na oni strani, nakar sem komajda priplavala nazaj.« Na brisači je videla sedeti samo premočeno sestrico. »Meta, očka ni nikjer, pridi, poiskati ga moramo, ne najdemo ga!« Na poti, mimo neštetih in brezskrbnih kopalcev, so ju prestregli gasilci.
Meta med napornim plavanjem in šumenjem deroče vode seveda ni vedela za očetovo kalvarijo, še manj za odločilni Nušin krik: »Očka, glej, odnaša me, vleče me, ne morem več plavati!« Denis se je tedaj pognal za njo, premočna Soča pa si je premislila in izbrala njega.
Andreja je kot blisk brzela proti kraju nesreče, čeprav je slutila, je vseeno upala in si dopovedovala, ah, junak, kakršen je, ki bi še skalo zgrizel, če bi bilo treba, »bila sem prepričana, da ga bom nekje zagledala, Denis pa se bo le smejal, češ saj je vse v redu, ne kompliciraj ...« Namesto moža je zagledala hčerki, ki sta bili v varnih rokah. Svetovali so ji, naj ju odpelje domov. Med vožnjo ju je herojsko bodrila, povzdigovala med zvezde, »pa vidve sta res carici, povejta, kaj se je zgodilo.« Iz najmlajše Nuše so tedaj prihrumele neusahljive solze, da ni zmogla, da bolje, kot je, res ni mogla plavati, da se je trudila na vso moč. »Itak, da si plavala in da si dala vse od sebe!« jo je tolažila mamica, ki takrat še ni vedela, da je Nušo rešil dobri angel v podobi Solkanca Boštjana Koršiča. »In kje je očka?« je še zanimalo Andrejo. »Ne vem! Jaz sem klicala – očka, očka, dvakrat me je zelo na glas poklical – Nuša, Nuša! In potem ga nisem več videla ne slišala, vem le to, da me je en fant rešil.« In kje je ta fant?! »Mama, jaz nič ne vem,« je bila četrtošolka, razumljivo, še vedno v šoku.
Andreja je neznansko hvaležna Boštjanu. Rada bi se mu javno zahvalila, za njegov pogum in viteštvo.
Kruta resnica
Najtežje pa jo je šele čakalo. Ko se je v poznih večernih urah vrnila s kraja nesreče, je morala to kruto resnico nekako le posredovati svojim otrokom. Vsi trije so bili že v posteljah. Poklicala jih je: »Pridite v kuhinjo, nekaj bi vam rada še povedala.« Bilo je hudo. In žalostno. Ožbejeve velike oči so v tistem otrpnile, najbrž si je mislil, le zakaj je bilo treba riniti prav tja, v tisto Sočo?! Zgovornejšo Nušo pa je zanimalo, kako je bil očka videti, kakšno kožo je imel, kakšne lase, ušesa, nos ... Meta je v tišini le zbrano poslušala. »Bil je popolnoma cel, brez vsakršnega udarca. V bistvu sem na njegovem obrazu opazila nasmeh. Prepričana sem, da ko je pred seboj zagledal Boštjana in ko je bila Nuša na varnem, da si je rekel, hvalabogu, rešena je.« Celega je še zadnjič prebožala, se z njim še zadnjič pogovorila in mu nežno zaprla napol odprto desno oko. »Imej se lepo,« mu je zašepetala. »Če se boš imel ti, se bomo imeli tudi mi.«
Jeklena mamica Andreja se zaveda, da je v tistem trenutku ostala edina z rednim dohodkom pri hiši, ki bo morala nahraniti sedmero ust. Poleg Nuše, Ožbeja in Mete še najstarejšo hčer Laro, njenega Jureta in vnučka Maja. Na srečo pa sta z Denisom otroke vzgajala v odrekanju in skromnosti. Če ne bi bilo tako, najmlajši dve gotovo ne bi vse od Denisove smrti zbirali kovančkov in jih tik pred pogrebom izročili svoji zavetnici. »Mama, to je zate,« sta jo potolažili. »Da ti ne bo tako hudo. In da nam boš lahko kaj kupila.«
