Denis (37) vlomil k nadškofu Zoretu, to je pozabil

LJUBLJANA – Kamničan Denis Čaušević, star je 37 let, je že zaslovel po amaterskih vlomih in tatvinah v središču prestolnice. Ne le da je denimo spomladi na kocko postavil svoje življenje, ko je plezal kar 12 metrov visoko, da je prišel na streho in od tam vlomil v stanovanje, enemu od bližnjih stanovalcev, ki mu je nato pomagal, da ni zgrmel v globino, je celo pokazal dokument. Da je res amater, je dokazal na prizorišču drugega vloma, kjer je pozabil na stvari, ki jih je ukradel ob prvem, in tam povrhu izgubil še svojo kartico ZZZS. Izvedeli pa smo, da je osebno izkaznico razkazoval na prizorišču še enega kaznivega dejanja, nepovabljen naj bi namreč obiskal domovanje samega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.

»Niti vem ne, kje je nadškofija«

Bilo je 3. marca, ko naj bi dopoldne prikorakal na sedež ljubljanske nadškofije na Ciril-Metodovem trgu. Da jih obiskujejo razno razni tiči, so tam sicer bojda navajeni. Toda popolnoma nevajeni so tega, da bi kdo od njihovih obiskovalcev kolovratil po za javnosti zaprtih prostorih, ki so v drugem nadstropju in kjer so poleg kapelice in knjižnice protokolarni ter osebni prostori tam živečih božjih odposlancev. Zato je že na dnu stopnišča visoka železna ograja z zaklenjenimi vrati, a tudi to naj bi Čaušević premagal s plezanjem.

Z njim naj bi na nadškofijo prišel neki moški, ki ga priče opisujejo kot izrazito temnopoltega in visokega le okrog 155 centimetrov. Medtem ko je Čaušević preplezal ograjo in se podal raziskovat drugo nadstropje, je ta obstal ob ograji in bolščal v grbe škofov na stenah, nato pa izginil brez sledi. Nekega črnca Kamničan celo pozna. »Po novem letu smo se doma skregali zaradi mamil, zato sem odšel v Ljubljano in nekaj mesecev živel v hostlu Trezor. Črnec je tam bival kak teden. Menda je slovenski državljan, videl sem njegov pasport, sicer pa je iz Gane. Tony, Anthony mogoče...«

Toda tega, da je v drugem nadstropju vstopil v nadškofovo stanovanje, se Čaušević menda ne spominja. »Ne vem niti, kje je nadškofija. Sploh ne vem, da bi bil tam. Je pa res, da sem imel v tistem času duševne težave, obiskoval sem metadonsko terapijo, pa še zdravnica mi je predpisala rivotril.«

A ko se je vračal iz drugega nadstropja, so ga zasačili, pri njem opazili nekatere predmete, za katere se je pozneje izkazalo, da so bili ukradeni nadškofu, celo svojo osebno izkaznico jim je izročil, da so jo na nadškofiji fotokopirali in kopijo pozneje izročili policistom. »Če so res kaj našli pri meni, zakaj mi potem tega niso vzeli,« je Čaušević provokativno dejal na začetku sojenja zaradi tatvine, ki bo potekalo pred okrajno kazensko sodnico Ano Testen.

Obtožni predlog ga bremeni, da je nadškofovo stanovanje zapustil z njegovimi šamponi, črnim anorakom, črnim dežnikom z ukrivljenim ročajem, prenosnim računalnikom, da nadškof ni reven kot cerkvena miš, pa je ugotovil, ko je odpiral predale v njegovi pisalni mizi. Iz njih mu je namreč izmaknil dve kuverti, v eni je bilo 510 evrov, v drugi pa 7500 avstralskih dolarjev.

Bog ga je videl na sodišču

V civilni opravi in v vlogi oškodovanca je nadškof Zore že stopil pred sodnico Testenovo. Tistega marčnega jutra je svojo sobo kot običajno zapustil okrog osme ure, »v njo pa se vrnil, ko se konča delo, to je okrog petih popoldne. Najprej me je presenetil pogled na dežnik, ki ni bil moj. Sprva sem mislil, da ga je zamenjal tajnik. Toda takoj sem ugotovil, da manjkajo stvari. V kopalnici ni bilo šamponov, ni bilo prenosnika, predali so bili odprti.«

Je potem, ko so Čauševića prijeli, dobil kaj od ukradenega? »Ne, pa saj niti nimam dokazov, da je ta gospod te stvari res odnesel s seboj.«

Toda vseeno, ga je opomnila sodnica, lahko uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. S kratkim pogledom je nadškof ošvrknil Čauševića, ki je brezposeln in niti socialne podpore ne prejema več, odkar je zaradi tega in drugih grehov v priporu. »Od kod bo kaj vzel? Ne vidim smisla, da ga uveljavljam.«

»Tudi jaz ne,« je bila do njega iskrena sodnica.

Še en duhovnik je v vlogi priče na sodišču v Čauševiću prepoznal tistega, ki je plezal čez ograjo ter se napotil v prepovedane prostore. Tajnik nadškofije Boštjan Prevc pove, da so ga poklicali, da je bil v drugem nadstropju ta mladenič in ga je vprašal, kaj je počel tam, kamor se ne sme. »Rekel je, da išče stranišče. V rokah je imel neko papirnato vrečko, v kateri sem videl šampone in jakno. Toda k nam prihajajo raznovrstni ljudje, tudi klošarji, ki imajo pri sebi razne reči. Malo sem že postal sumničav, nisem pa poklical policije, saj sem odšel v drugo nadstropje, videl, da je kapela odprta in da iz nje nič ne manjka. V nadškofove prostore nisem šel, saj sem bil prepričan, da je vklopljen alarm. Ni bil.«

Podobno dogodek opisuje tudi David Jensterle, duhovnik župnije Tržič-Bistrica, ki je se tistega dopoldneva službeno mudil na nadškofiji in je prvi zasačil Čauševića. »Zagledal sem ga, kako po stopnicah prihaja iz drugega nadstropja, in ga pobaral, kaj počne tam, odvrnil mi je, da hoče ven,« je bil kratek Jensterle.

Ko je končal pričanje, ga je sodnica pobarala, ali potrebuje potrdilo za delodajalca, da je bil zaradi poziva na sodišče upravičeno odsoten z delovnega mesta.

»Ne, saj me je videl, da sem tukaj.«

»Aja seveda, nadškof. Sem mislila, da je to bog?«

»On pa tako vse vidi,« se je nasmejal duhovnik.

O dogodku je kot zadnji spregovoril kuhar na nadškofiji Dragan Stojkovski. »Kaj si iskal gor? sem vprašal tega fanta. Rekel je, da je iskal vece. 'Ne morem zdržat več. Prosim vas, vece', je ječal. Pospremil sem ga v pritličje, kjer je res odšel na stranišče, potem pa se prijazno zahvalil in odšel.«

A ko se je okrog 17. ure nadškof Stanislav Zore torej vrnil v svoje sobane, se je izkazalo, da Denisa Čauševića na nadškofiji v resnici niso zanimala stranišča.

Pred nadaljevanjem sojenja bo sodnica preverila, ali so na dežniku, ki naj bi ga zamenjal z nadškofovim, njegove DNK-sledi, dala pa bo postaviti tudi sodnega izvedenca za psihiatrijo, saj obtoženec ni prepričan, da je bil v času, ko naj bi zagrešil tatvino na nadškofiji, sploh prišteven.