Del domače orožarne je hišnik skrival v šoli

ILIRSKA BISTRICA – Občasno se po svetu zgodi, da obnoreli strelci na svojih morilskih pohodih za tarčo izberejo šolo. Včasih se izkaže, da so napadli iz maščevanja zaradi starih zamer, drugič pa kar tako, brez jasnega razloga. Ko prispejo v šolo, včasih že pred njo, na slepo pokosijo vse, kar jim pride pred cev. Naključne učitelje ali učence – ponoreli um ne utegne razločevati, kaj šele premišljati. Tega si seveda nihče ne želi in hvala bogu, da se pri nas še ni zgodilo. Običajna šola in orožje sta v zavesti ljudi pojma, ki nikakor ne gresta skupaj. Razen pri predvojaški vzgoji, bi dodali starejši ljudje, ki so drgnili šolske klopi še v jugoslovanskih časih.

Nikoli grob
 ali konflikten

Minulo soboto je bilo na osnovni šoli Antona Žnideršiča v Ilirski Bistrici, ki jo obiskuje nekaj več kot 300 učencev, mogoče videti resnično redek prizor. Policisti so v šolskih prostorih iskali neprijavljeno, torej ilegalno orožje, ki naj bi bilo tam skrito. Res je bilo in našli so ga. Da je tako, lahko potrdi ravnateljica Karmen Šepec, ki šolo vodi že dve desetletji. Komaj je verjela svojim ušesom, ko so ji povedali, čemu jo vabijo k hišni preiskavi. Toliko večje je bilo presenečenje, ko so orožje privlekli na beli dan. Še po več dneh težko dojame: »Česa takega resnično nisem pričakovala, presenečenje je bilo popolno.«

Orožja ni v dve desetletji starem šolskem poslopju skril kdorsibodi – ampak 50-letni šolski hišnik Boris Vrh. Kriminalistom naj bi menda rekel, da ni imel nobenih zlih namenov, da je orožje zbiral zgolj ljubiteljsko. Zaradi zbirateljske strasti. Ali to drži, ravnateljica ni želela ne potrditi ne zanikati. Preiskovalci so ji menda svetovali, naj o zadevi govori čim manj. Ponovila je le, da jo je odkritje orožja v šoli resnično presenetilo, saj je hišnika poznala in cenila kot izjemno vestnega in odgovornega delavca: »Hišniška dela opravlja približno desetletje.« Prej, dokler je šola še sama skrbela za prevoze, je Vrh vozil šolski kombi. Ravnateljica za njegovo dosedanje delo najde le pohvalne besede: »Nikoli ni storil nič, kar bi bilo sporno. Do nikogar ni bil nikdar ne grob ne konflikten. Dela je imel dosti, imamo veliko telovadnico. Ni mu bilo težko priti tudi popoldne, v soboto...«

Le kaj ga je gnalo ...

Hišnik stanuje v hiši tik pod šolskim parkiriščem in je tako prvi sosed šole. Neprijavljeno orožje je hranil tudi doma. Policisti so mu na obeh lokacijah zasegli »več nabojnikov z različnimi naboji, največ kalibra 7,62 milimetra, lovsko puško z merilno napravo in svetilko, avtomatsko puško (najverjetneje izraelsko galil), pištolo znamke Walther, dva dušilnika zvoka in nekaj drugih vojaških predmetov«.

O njegovih motivih za kopičenje orožja in še posebno o tem, zakaj ga je deloma skril celo v šoli, smo želeli govoriti z Borisom Vrhom. V šoli so povedali, da si je vzel en dan dopusta in da ne vedo, kje je. Doma se na večkratno zvonjenje ni prikazal. Po njem smo povprašali pri sorodnici in sosedih, a nihče ni znal povedati, kje je. So ga pa tako rekoč v en glas hvalili: »Je priden fantina!«

Niso pa znali ali hoteli povedati tistega, o čemer te dni razpreda vsa Bistrica, kdo je človek, ki mu je Vrh zagrozil z orožjem. Ker je grožnjo vzel resno, je Vrha prijavil policistom. Po zbranih informacijah so si priskrbeli sodni nalog za hišno preiskavo. O najdbi so obvestili koprsko tožilstvo, to jim je naročilo, naj osumljenca ovadijo po redni poti. Zato Borisu Vrhu, ki naj ne bi bil še nikoli obsojen niti osumljen kaznivih dejanj, ni bilo treba v pripor.