Dejanov morilec zaradi šlamparije države varen

LJUBLJANA – Umor 22-letnega Dejana Milića se je zgodil davnega novembra 1997. Mladenič je bil žrtev zahrbtne spletke, ki jo je zrežiral njegov dotedanji prijatelj, 23-letni Almir Huskić. Okoliščine zločina, nad katerim so se tedaj zgrozili tudi vsega vajeni preiskovalci, še niso povsem pojasnjene, kajti med kriminalistično preiskavo so se dogajale neverjetne napake in površnosti, ki so glavnemu osumljencu Almiru Huskiću omogočile, da se je tako rekoč sredi zasliševanja, ko mu je voda že tekla v grlo, izmuznil v Bosno, v rojstno deželo svojih staršev. Od tedaj živi na znanem naslovu nekje v okolici Doboja, brez strahu pred pregonom, kajti državi Slovenija in Bosna nimata pogodbe o izročanju zločincev. Prav nihče mu nič ne more, dokler pohajkuje znotraj meja svoje države.

Slovensko pravosodje je po nekaj poskusih pred desetletjem opustilo vse dejavnosti za to, da bi okrutnega storilca vendarle privedlo pred obličje pravice. Za potešitev kritičnih nergačev, ki zahtevajo odločnejšo in aktivnejšo vlogo naših organov, pa imajo vedno pri roki izgovor, da je za Huskićem vendar razpisana veljavna mednarodna tiralica! In to že skoraj 17 let. To pa je tudi skoraj vse, kar je država doslej storila. Zaradi vseh napak, namernih ali nenamernih površnosti v postopkih pri obravnavi Dejanovega umora, edina in najbolj trpi družina Milić. Državi ni mar, kako mati, oče in sestra preživljajo dolga leta žalovanja, storilec pa se svobodno sprehaja. Ubijajoča je predvsem brezbrižnost pristojnih organov, ki se vedno znova poskušajo izvleči s tolažilnimi besedami, pa naj gre za pravosodje ali varuha človekovih pravic; od policije tako in tako ni nobenega odgovora, saj, kot pravijo, so vse predali v roke tožilstvu …

Pred natanko letom dni smo poročali, da se je družina Milić po dolgem brezplodnem čakanju na razjasnitev zločina odločila, da bo zoper državo vložila odškodninski zahtevek. Pravijo, da želijo tako priti resnici do dna.

Najmanj 42 vbodov

Za boljše razumevanje zgodbe je treba znova osvetliti nekatere podrobnosti o zločinu pred 17 leti. Motiv umora je bilo najverjetneje koristoljubje. O vsem tem je kmalu po dogodku spregovoril tedaj mladoletni Gordan M., ki je bil priča grozljivega dejanja. Ves čas je bil namreč ob Almiru Huskiću, ki je, po Gordanovih besedah, z nožem štiridesetkrat zabodel Dejana. Toda njegovo priznanje – pokazal je tudi samoten kraj, kjer sta s Huskićem pustila truplo – je prišlo le dan prepozno. Huskića so namreč kriminalisti že pred najdbo trupla zasliševali v zvezi z umorom, enemu od kriminalistov (preiskovali so lokalni kriminalisti s PP Bežigrad, namesto da bi primer prepustili bolj izkušenim kolegom) pa se je tako zelo mudilo, da so ga izpustili, še preden so preverili njegove očitno lažne izjave. V naslednjem trenutku je osumljenec izpuhtel.

Vrnimo se k zločinu. Bilo je 8. novembra 1997 zvečer, ko je Almir Huskić pod pretvezo zvabil prijatelja Dejana Milića na Vrhniko, kjer naj bi neznanec prodajal kilogram zlata. Zgodba o zlatu se je, kljub temu da za to ni bilo nobenih dokazov, prijela, nasedli so ji tudi kriminalisti, ki so šele z zamudo dojeli svojo napako. Ko sta Huskić in Dejan usodnega dne prispela na Vrhniko, je morilec poiskal znanca Gordana M., ta je prisedel v avto – za volanom je sedel Dejan –, ves čas pa je vedel za Huskićev morilski naklep. Pozneje se je zagovarjal, da se je Huskića bal, zato Dejana ni opozoril na pretečo nevarnost.

Zločin naj bi se zgodil v opuščenem kamnolomu Staje pri Vrhniki. Huskić je od zadaj z nožem napadel Dejana in mu zadal najmanj 42 vbodov. Nato sta Huskić in Gordan avto s truplom odpeljala na Vrhniko in ga pustila pred domom starejših občanov, pri znancu Milanu Z. na Vrhniki sta se umila in s taksijem odpeljala v Ljubljano. Naslednji dan sta morilec in mladoletnik spet prišla na Vrhniko in avto s truplom odpeljala na skrito gozdno pot med Vrhniko in Logatcem. Tam sta pustila vozilo, vrnila pa sta se s skrivnostno žensko, za katero se še danes ne ve, kdo je.

Celotna zgodba je precej zapletena, mnoga dejstva pa močno zamegljena; ni popolnoma razčiščeno, kako in kje je bil Milić umorjen, kakor tudi niso razjasnjene vloge še nekaterih vpletenih oseb. Predvsem pa bode v oči neverjetna površnost oziroma nezainteresiranost kriminalistov, ki so se tako rekoč branili Huskićevega priznanja o umoru. A do danes na policiji niso pokazali interesa za kakšno notranjo preiskavo, ki bi s pomočjo kar nekaj verodostojnih prič lahko potrdila nenavaden postopek na policijski postaji Bežigrad v Ljubljani.

Kakor koli, Huskića so spustili, naslednji dan, ko so v prtljažniku pri Vrhniki našli truplo, pa je bilo že prepozno.

Iskanje morilca

Medtem ko se je sodstvo zadovoljilo z razpisom mednarodne tiralice, so Dejanovi starši ves čas iskali sled za morilcem. Odkrili so ga v Bosni in kar dolgo je trajalo, preden so aprila 2006 Huskića končno aretirali. Slovenski organi so zahtevali njegovo izročitev, v Bosno je romala dokumentacija, Huskić pa je na odločitev čakal v izročitvenem priporu v Sarajevu.

Da bi se rešil, je sprožil postopek za pridobitev azila. Prošnja je bila zavrnjena, sledila je Huskićeva pritožba, ki je bila znova zavrnjena. Njegov odvetnik je sprožil upravni spor, v katerem je dokazoval, da ga v Sloveniji preganjajo zaradi nacionalnosti, da so ga neutemeljeno obtožili umora. Navedel je, da je bil umorjeni Srb, njega pa naj bi preganjali, ker je Musliman. Pomemben je podatek, da je bil Huskić rojen v Sloveniji in je imel slovensko državljanstvo. In šele po aretaciji so odkrili, da je po zločinu devet let živel v Bosni s ponarejenimi dokumenti.

Takrat smo poizvedovali tudi pri bosanskih organih in na sarajevskem sodišču so nam odgovorili, da so nesporno ugotovili, da je Huskić slovenski državljan, da so zavrnili prošnjo za azil in da ga čaka izročitev Sloveniji. Toda le nekaj dni po zavrnitvi prošnje za azil se je zgodil preobrat; Huskić je nenadoma postal bosanski državljan in znašel se je na prostosti. Sodišče si je umilo roke, češ, sklep o državljanstvu je sprejel neki drug organ, na kar oni nimajo vpliva. Ob tej novici je bil zelo presenečen celo okrožni tožilec v Doboju: »Tudi mi se čudimo, zakaj osumljenca niso izročili Sloveniji in so mu namesto tega podelili državljanstvo.«

Milićevi pravijo, da so bili doslej prepričani, da je kaznivo dejanje umora tako velika stvar, da je ni mogoče tako lahkotno obravnavati. Sami so se trudili in pri pristojnih organih obeh držav iskali odgovore, vlagali prošnje in čakali. Ker se ni zgodilo nič, so lani vložili odškodninsko zahtevo, ker menijo, da bi lahko v tem postopku morda izvedeli kaj več o umoru. Toda državno pravobranilstvo je »po podrobni proučitvi celotne dokumentacije zahtevek zavrnilo kot neutemeljen«. Zato so se Milićevi odločili in na okrožno sodišče v Ljubljani pred časom vložili tožbo. In spet čakajo, da sodišče razpiše narok.