MARIBOR – Le kaj je rojilo po glavi danes 33-letnega Boštjana Mauriča iz Zgornjega Boča, zaselka tik pod Duhom na Ostrem Vrhu, ko je pred dobrima dvema letoma zanetil požar v hiši svojih starih staršev? Vedel je, da nepokretnemu 75-letnemu dedku Milanu Mauriču nihče ne bo mogel pomagati. Možakar je bil že nekaj let priklenjen na bolniško posteljo, istočasno je bil pretežak, da bi ga lahko kdo iz goreče hiše odnesel na varno. Kot je pozneje pokazala obdukcija, se je priljubljeni dedek z domačije Karničarjevih, kot so po domače imenovali staro kmetijo nad Selnico ob Dravi, dušil z ogljikovim monoksidom, nato pa umrl zaradi hudih opeklin. Njegovo zoglenelo truplo so tragičnega jutra našli šele gasilci, ko so pogasili podtaknjen požar.
Floskule za milo kazen
Sodnica Barbara Nerat je morala včeraj iz obtoženega vleči besede obžalovanja, ko je sedel na zatožno klop. Na vprašanje, ali dejanje obžaluje, je najprej možakar, ki ima končanih samo šest razredov osnovne šole, le nezainteresirano prikimal. Šele nato je, kot bi mu te besede šle težko z jezika, izustil: »Žal mi je. Obžalujem. S sorodniki imam dober odnos, prav tako imam urejeno osebno življenje.« Floskule, ki jih je obtoženi moral povedati, če je hotel odnesti celo glavo. Da mu je tožilec Zoran Klinc v zameno za priznanje ponudil le tri leta vikend zapora, je več kot dobrodušna ponudba. Toda Boštjan Maurič je oče mladoletnega otroka, za katerega je konec koncev tudi treba skrbeti.
Vpisal se je v šolo
Zakon veleva, da se lahko vikend zapor prisodi le obsojencu, ki med tednom ali dela ali se šola. Boštjan Maurič je vse šokiral, ko je kot strela z jasnega udaril, da je medtem izgubil zaposlitev. Obenem čaka še na operacijo, saj si je med požigalskim pohodom poleg precejšnjih opeklin poškodoval še vid. Če se je hotel izogniti pravemu zaporu in odprti oddelek na Rogozi obiskovati le ob petkih, sobotah in nedeljah, je moral Selničan sprejeti drugo možnost – šolanje. Po hitrem postopku se je vpisal v osnovno šolo za odrasle v Slovenj Gradcu, kjer bo v naslednjih treh letih poskušal nadoknaditi zamujeno iz otroštva. »Kdaj naj bi se začelo, me bodo obvestili po pošti,« je sodnici razlagal Maurič. Nato pa dobil še poduk sodnice Neratove: »Ne si misliti, da ste brez obveznosti. Če se dogovorjene zadeve ne boste držali, lahko sodišče to tudi prekliče.«
Babica skrita v fižolu
Nesoglasja v družini Maurič v Zgornjem Boču nad Selnico so trajala že dlje. Upokojenega Milana Mauriča je kap pred šestimi leti priklenila na posteljo, bil je odvisen od pomoči svojih najbližjih. Boštjan se je usodnega večera vrnil domov dodobra podkrepljen z maligani in se kot že nekajkrat prej spustil v verbalni spor z 72-letno babico Frančiško. Ko se je ta zaprla v svojo sobo, je pograbil papir in zanetil ogenj pred vrati njene sobe. Ognjeni zublji so puhnili in zajeli vrata ter se s svetlobno hitrostjo razširili na celotno hišo. Ko je Majda Maurič, Boštjanova mama, opazila, da gori hiša, je poskušala starše rešiti iz gorečega objekta.
Toda ognjeni zublji so že švigali skozi okna, njena pomoč je prišla prepozno. Nemočno je gledala, kako gori njena rojstna hiša. Za dedka je vedela, da se ni rešil, a ker tudi mame ure in ure ni bilo na spregled, je menila, da je izgubila oba. Šele dobre tri ure po požaru so gasilci na vrtu našli tudi Frančiško Maurič. Zadnji hip se je pred ognjem rešila s skokom skozi okno in se skrila med rastlinami fižola na vrtu.
Boštjan Maurič je zatem, ko je podtaknil požar, sedel na moped in se odpeljal v dolino. Kmalu se je vrnil in mami natvezil zgodbo, da se je odpeljal iskat pomoč. Tudi njegovi zgodbi, da si je v kuhinji pekel jajca, nakar je začel uhajati plin iz jeklenke in je zagorelo, ni verjel nihče. Še najmanj pa njegova babica Frančiška, ki je nekaj dni po tragediji za Slovenske novice dejala, da ji je vnuk pljunil v obraz, v vrata njene sobe pa naj bi vrgel molotovko ali nekaj hitro gorečega.
Po tragediji so družini Maurič priskočili na pomoč sosedje in jim ponudili zatočišče, občina pa je Majdi in Frančiški Maurič priskočila na pomoč z občinskim stanovanjem.
