Deblo ubilo otroka, uničilo dve družini

VRH, ŠMARJE PRI JELŠAH – Ko smo spremljali Stanislava Kosija, ki je nemo(čno) zrl v tisto gabrovo deblo, ki tudi po sedemnajstih mesecih še vedno leži v gozdu Jožeta Čakša, smo premišljevali, ali ni za očeta najhuje ravno to, ko opazuje stvar, ki mu je ubila lastnega sina in prvorojenca, okoliščine, ki so privedle do te tragične izgube, pa še kar ostajajo nejasne, ovite v jutranje in skrivnostne meglice, ki se vijejo tam po Voglajnskem gričevju. Od tistega trenutka, ko je umrl njegov petletni Tilen, Kosijeva družina razpada, poka po šivih. Nekdo se očitno ne zaveda, kaj pomeni taka tragedija, namesto sočutja in potrpežljivosti, toplih besed in sladkosti so mednje vstopili nestrpnost, pohlep, netaktnost, grde besede, ta hribovska trma in ta planinska načela, celo prikrivanje, mednje se je naselil polarni mraz.

Na Tilna, ki počiva na šmarskem pokopališču, je medtem nekdo pozabil. Nad Kajnom in Abelom odtlej bedita svakinji, ženska roka je, to je treba priznati, prelahkomiselno načela raj, v katerem so živeli, se tako lepo družili, vse do …

Zadnji šopki besed

Vse do tistega usodnega šestega oktobra pred letom in pol. Stanislav in njegova Branka sta imela velike težave z varstvom svojih otrok, Tilna in takrat dveletne Mie. Enaintridesetletni Stanislav je marljiv fasader, leto starejša Branka dela v celjski furnirnici. Branka je na šihtu tedaj celo povzdignila glas, se jezila, ker je morala dva tedna zapovrstjo delati popoldne. »Tudi jaz imam dva otroka, tudi mene ne vidita po cele dneve in tudi jaz moram iskati varstvo!« je dopovedovala izmuzljivejšim sodelavkam. »Ampak dokler se ne zgodi kaj hudega, te prav nihče ne jemlje resno ...« nam je obupano priznala. Stanislav, ki je po cele dneve delal in bil tudi oni dan odsoten, ji je moral prikimati. Na robu solz se je spominjal, da je večer prej na postelji poležaval s svojima otrokoma. Mia ga je objela, Tilen pa je v tistem svoji sestrici dejal: »Tudi jaz bi ga rad!« Branka ni zdržala. Z rokama si je prekrila objokan obraz. Tisti večer je namreč spekla slastno pico, se še živo spominja. Naslednje jutro, ko ju je peljala v vrtec, pa ji je Tilen izročil še zadnji šopek besed: »Mami, ti si pa včeraj tako dobro pico spekla! Ali jo boš tudi danes?« Branka je zdrsnila v neutolažljiv jok, tisti dan bi najraje izbrisala iz spomina, že čez nekaj ur se je mladim staršem življenje ustavilo.

Opita sekača

»Seveda sva ji zaupala, saj ima tudi sama tri otroke!« je dejal Stanislav. Govoril je namreč o svakinji Danici, ženi njegovega brata Srečka, s katerim sta dvojčka. Družinici živita le kakšnih 50 metrov stran. Kot rečeno, bili so nadvse povezani, otroci so nenehno tičali skupaj. Kadar sta Stanislav in Branka delala popoldne, je šla po Tilna in Mio v vrtec teta Danica. To je storila tudi tistega usodnega dne, ko sta Srečko in Brankin stric Jože Čakš iz gozda pripeljala prikolico bukovih drv. Vmes sta radoživo popivala, tekla sta pivo in vino, Jože je bil že pošteno nacejen, v njegovem telesu so potem izmerili krepkega 1,59 promila, Srečko je spil precej manj, pravzaprav petkrat manj. Kljub temu, še danes ne moreta verjeti Stanislav in Branka, je Danica dovolila, da sta opita sekača v gozd s seboj vzela še Tilna ter le malo starejšega Davida, Srečkovega sina. Tako okrogla sta se lotila odstranjevati obviselo in že odžagano suho drevo, ki pa je bilo zagozdeno na vejevju sosednje bukve. Sprva sta ga poskušala spraviti na tla z majanjem, ker pa jima ni uspelo, je Srečko odžagal kos debla na spodnjem koncu drevesa, kakšen meter od tal. Spet sta ga začela majati z rokama, nakar jima je uspelo drevo spodnesti. Kot cent težko deblo je začelo padati, padati, padati ... Po nekem norem naključju je padlo, Stanislav je močno zavzdihnil, naravnost na petletnega fantiča, pred katerim je bilo še vse, še vse življenje.

Ne veja, deblo

Ob pol petih je Srečko poklical svojega brata. »Da se je zgodila nesreča, da ga je veja oplazila, da, o veji je govoril!« je Stanislav prepričan, da mu brat že od same nesreče nekaj prikriva. »Pa kakšna veja neki?!« se je zgrozila še Branka. »To je bilo orng debelo deblo, zaradi katerega je imel Tilen tako hude poškodbe ...« Branka ni zmogla več. Pred nas je položila list papirja, ki ga je podpisala okrožna državna tožilka in v katerem piše, da je Tilen umrl že naslednji dan v ljubljanskem UKC, »da je utrpel številne prelome lobanjskega svoda, raztrganine in obtolčenine možganov, prelom desne ključnice pa rebra, dveh prsnih vretenc, obtolčenine pljuč ...«

Stanislav je takoj nehal delati, odhitel je po Branko. Njej je teta, s katero dela, prva sporočila, da se je Tilnu nekaj zgodilo. »Toda niti v sanjah si nisem predstavljala, da bi lahko bilo kaj tako groznega!« Ko je izvedela, videla Tilna, je poklicala Danico in ji zabrusila: »Če mi umre otrok, te ubijem!« In še: »Bila si zadolžena za varstvo! Le zakaj si dovolila, da ga odpeljeta, če pa si videla, da sta pila?!« Danica se ji je opravičevala, jokala … »Tudi brat se je sekiral, dolgo hodil k nama jokat, da ni bilo namerno, je govoril, da se bo ubil,« je dejal Stanislav. Branki se je zasmilil, rekla mu je, naj gleda na družino, da ne sme tako. Za nekaj dni se je zatekel tudi v psihiatrično bolnišnico v Vojniku.

»Stvari so se nekako umirjale, urejale, želel sem jima odpustiti ...« je dejal Stanislav. Potem pa je že čez pol leta počilo. Zaradi zemlje.

Polarni mraz

Za meter in pol sta posegla v polje, ki pripada Stanislavu. »Veste, od njiju sem pričakoval samo in edino – mir! Nič drugega!« Spor glede zemljišča pa je dokončno razprl rane, ki še vedno krvavijo po Tilnovi smrti. »Brat mi ni nikoli pojasnil, kaj se je tedaj točno zgodilo, niti ne vem, kje je bila tedaj Mia, ki mi večkrat potoži, da je videla Tilna krvaveti. Ali je videla bratovo smrt? Ga je pijani brat sploh smel dvigovati, mu dati prvo pomoč?« se sprašuje Stanislav, ki ga najbolj moti, da sta šele pred dnevi, pa še to od Čakša, izvedela, da je ves ta čas potekalo sojenje v zvezi s Tilnom. V torek sta prišla le na izrek kazni. »Zaradi umora iz malomarnosti sta moj brat in Čakš dobila deset mesecev pogojne kazni?!« še kar ne moreta verjeti tako mili obsodbi.

Še posebno zamerita Danici. »Bratu je prepovedala, da govori z mano,« je dejal Stanislav. »Nikoli si nisem mislil, da bova z bratom kdaj v tako slabih odnosih. Prepričan sem, da svakinja pošteno pritiska nanj.«

»Nikoli mi ne bo govorila, da Tilen ni bil lepo vzgojen,« je besna Branka, ki je od vsega stresa zdaj dobila še luskavico. »Ker je prepričana, da je luskavica nalezljiva, se Daničini otroci ne smejo več družiti z mano?!« Odnosi so se pri Kosijevih popolnoma skrhali. Obrekovanja, natolcevanja, podpihovanja. »Naokoli govori, da sem pijanka!«

»Moja Branka ne pije!« ji je v bran takoj priskočil Stanislav.

In vse to zaradi nekega prekletega debla.