KRKA – Tople sape so v ponedeljek dopoldne potegnile po dolini Krke, ko se je 66-letni Tone Koželj iz domače vasi Krka s prijateljem odpravil v gozd na Kuželjevec nad Marinčo vasjo. Šla sta v les. »Pogosto mu je pomagal,« nam je povedal Tonetov starejši brat Janez, ki ni mogel skriti globoke prizadetosti. »Zapela sta deblo za traktor, obrnilo se je in Toneta je odrinilo, vrglo v grabo...« Tam je negibno obležal. Na veliko žalost bratov in sester, nečakov in vaščanov Krke, ki so ga poznali kot dobrodušnega, izjemno skrbnega in pridnega soseda, sovaščana Toneta Hudološkega. Tako so rekli njegovi domačiji tik ob Krki, kjer je nekoč stal mlin.
Skala vzela Tonetovo dušo
Poklical je njegov prijatelj in v nekaj minutah je v tišino, skoraj že spomladansko – pred Tonetovo hišo za Krko je pognala leska in se okrasila z zlatorumenimi klobas'cami –, zarezala sirena. »Hiteli so policija, rešilec, zdravnik... nazaj pa je peljal mrliški voz,« nam je povedal možak v Marinči vasi, ki je Toneta na videz poznal še izpred let, ko je vozil tovornjak pri SCT.
Bil je Tone zgleden delavec, previden šofer in: »Oh, ko bi le mi imeli tako pridne roke, kot jih je imel naš Tone Hudološki,« nam je spregovorila vidno prizadeta Marija Jarc, ki z možem stanuje nekaj hiš stran od Tonetove domačije.
»Pred nekaj dnevi sem bila pri njem v rastlinjaku in mu rekla: 'Pa kako to, da tebi vse raste, kaj delaš s svojimi pridnimi rokami?'«
Na kraj nesreče v gozdu na Kuželjevcu so prihiteli reševalci in zdravnik, a nesrečni Tone se na klice ni oglasil, njegova dlan ni stisnila prijateljeve dlani.
»Bil sem tam. Zapela sta drevo, deblo, ki je zarotiralo in udarilo, porinilo Toneta v grabo, pa je z glavo priletel v kamen,« pripoveduje starejši brat Janez. »Ne, ni drevo nanj padlo, ni ga oplazila veja..., da bi kaj odletelo,« še doda prizadeti brat. Tako so zakrožile prve informacije po vaseh doline Krke, da je drevo padlo, da je bila veja... Ne, usoda je žal hotela, da se Tone včeraj popoldne ni vrnil domov v svojo novozgrajeno hišo. Če ne bi udaril z glavo, predvidevajo, mu verjetno ne bi bilo nič. Morda bi le presenečeno pogledal, globoko zavzdihnil in se postavil na noge. Bil je v kondiciji: »Kolesaril je, hodil na maratone,« še pove brat.
Mlinarjev sin
Tone se je rodil v mlinarski družini pred 66 leti, brat Janez pove: »Seveda se spomnim, otroci smo še mleli žito. Voda je gnala šest koles, kar pomeni, da je bil to velik mlin, mleli smo tja do šestdesetih, ko so mlin opustili.«
In nadaljuje: »Tonetova hiša stoji prav na mestu, kjer je bil nekoč naš mlin. Tu je zdaj vse zasuto in nasuto. Vidite, tu je bila speljana voda, po s kamni obzidanem traktu.«
Hiša nova, oblečena v snežno bele zidake, okoliške trate zasejane s travo, čisto, nikjer nobenega papirčka, nobenega kupa drv ali pozabljenih lat, nobenega naročja zavrženega papirja. Z obešalnika na garažnih vratih nemo visi nekaj sukenj, kapa s šiltom, ki si jo je Tone nadel ob sončnih dneh. Tu v zgornjem toku je Krka še čista in v soncu se močno zablešči.
Pred vrati pa star Rogov dirkalnik značilno turkizne barve, na katerega je Tone vsak dan sedel in z veseljem pognal.
»Ne, ne, tega je imel za doma, za maratone je imel drugega,« razloži Janez, medtem ko odklepa Tonetovo hišo, da bi nam pokazal pokale, ki si jih je ta prikolesaril.
Bratska sloga
Na oknu hiše gori svečka, rdeča lučka, ki pove, da je Tone še vedno doma, med brati in prijatelji, sosedi, da lahko še vedno računajo na njegovo pomoč. »Oh, imel je zlate roke, nikoli odrekel pomoči,« pritrjuje Jarčeva Marija in nemirno vije roke za hrbet: »Mož sedi v kuhinji in se še zdaj ne more pomiriti, ne more dojeti, da Toneta ne bo več.«
V Tonetovem rastlinjaku lepo urejene grede z zelenjavo. Solata bujna, malo naprej čebula in vse drugo. Verjel je, da je najboljše tisto, pridelano z lastnimi rokami.
Pa vendarle, kljub veliki tragediji, ki se je zgodila družini Koželj, nekdanjim mlinarjem Hudološkim, lahko povemo, da je bilo okoli Tonetove nove hiše, ki stoji na mestu njihove nekdanje domačije, ob našem obisku nenavadno spokojno. Brat Janez si je hišo postavil prav zraven, drugi brat Gregor tudi zelo blizu. Zakaj tako blizu? Ker so se bratje v resnici razumeli. Bili so kot eno.