KRANJ – Torkov spokoj v Mlakarjevi ulici, mirni soseski lučaj od vodovodnega stolpa v središču gorenjske prestolnice, je prekinila intervencija gasilcev, reševalnih služb in policije. Na številko centra za obveščanje je nečak Danijele Pustovrh sporočil, da ne more v stanovanje. Z notranje strani je bil v ključavnici ključ, niti teta niti njen partner Hans Münch pa se na večkratno zvonjenje na vratih nista odzvala. Zagotovo so sorodnika in nekaj sosedov, ki so opazovali intervencijo, obhajale zle slutnje. Ko so gasilci s strokovnim posegom odprli vrata stanovanja, so v njem našli 78-letnico in njenega 85-letnega partnerja mrtva. Ko je zdravnik uradno potrdil smrt obeh stanovalcev drugega nadstropja manjšega bloka, so ju prevzele ustrezne službe.
»Na truplih ni bilo znakov nasilja,« so nam sporočili iz kranjske policijske uprave in takoj ovrgli sum na morebitno vpletenost tretje osebe. Kako sta starostnika, ki so ju sosedje poredko videvali, umrla, bo ostala skrivnost majhnega stanovanja, iz katerega naj bi se kmalu preselila v dom starostnikov v Naklo. »Kako sta umrla? Verjetno je eden od njiju umrl, drugega pa je odneslo za njim zaradi strtega srca,« je bila razlaga bližnjih sostanovalcev: »Verjetno je najprej umrla Pustovrhova, nato še njen partner. V obratnem primeru smo prepričani, da bi gospa takoj šla pozvonit k nam za pomoč.«
Spoznala sta se v Nemčiji
»Vsake toliko smo videli gospo, ko je šla s svojim vozičkom okoli blokov v naselju, pokojnega pa zelo redko, pravzaprav zadnji dve leti sploh ni šel iz stanovanja, kot nam je znano,« je povedala ena od sosed in dodala: »Nekaj nazaj sem se pogovarjala s Pustovrhovo, ki mi je dejala, da ji gre skrb za Müncha že težko od rok. Gospoda je mučila demenca, hkrati pa je bil bolan, zelo težko se je sploh postavil na noge brez tuje pomoči. Gospa je bila drobna, sključena, mučile so jo bolečine v hrbtu.«
Pred blokom se je zbralo kar nekaj sosedov, ki so se takoj domenili, da bodo nad vhod izobesili žalno zastavo. »Vem, da sta se zdaj pokojna spoznala v Nemčiji, kjer je Pustovrhova delala nekoč, in sta se na stara leta preselila v Slovenijo. Vem, da gospa ni imela otrok, za gospoda pa ne vemo. Imel je težavo pri komunikaciji, saj je večinoma govoril le nemško, malo je znal slovensko, ko ga je začela mučiti demenca in je bil zmeden, je govoril le še svoj materni jezik. Pustovrhova mi je nekoč, ni dolgo tega, potarnala, da sploh ne ve več, kako bi z Münchom,« pravi še ena od sosed, drugi stanovalec bloka pa nam je še dodal, da so gospo nazadnje videli pred tremi ali štirimi dnevi, potem pa ne več: »Sta pa kar nekaj časa, kot podnajemnika, živela v bloku, zna biti, da že kar kakšnih deset let. Včasih so jima vozili kosilo, vendar ne vem, ali ga nista, potem ko sta izvedela, da bosta šla v dom starostnikov, odpovedala.« Kramljanje o dveh preminulih se je nadaljevalo, kot da bi sosedje s pogovorom poskušali vase vtisniti spomine na sobivanje z njima in ena od njih je še navrgla: »Nebo ju je poklicalo k sebi in zanju sem za spodobno slovo včeraj prižgala svečko.«