Danijela so umorili zaradi igre fair play

LJUBLJANA – Decembra 1991, ko so organizatorji nekoč razvpite denarne piramidne igre fair play obračali in basali v žepe bajne vsote denarja, so pred Pivnico Jama na Kodeljevem v Ljubljani neznanci izvedli drzen roparski napad, pri tem pa so smrtno ranili komaj 23-letnega Danijela Bergleza. Po 20 letih policiji še ni uspelo razvozlati skrivnostnega umora in zdi se, da je Danijelov oče Rudi Đeferović (Danijel je pred poroko prevzel materin priimek, op. p.) edini, ki se ukvarja s sinovo nasilno smrtjo.

In kot pravi, bo brskal in poizvedoval, dokler bo živ. »Na vprašanja policiji vedno dobim enak odgovor, da delajo, v resnici pa je to le njihov izgovor. Nekateri se najraje kar potuhnejo, ko sprašujem o poteku preiskave.«

Umor

Decembra je minilo 20 let od tragičnega dogodka, ki je grozljivo zaznamoval vso družino. Danijel Berglez, doma iz Razvanja, je bil v drznem napadu hudo ranjen. Neznani napadalci so imeli povsem očiten namen – dokopati se do kovčka, ki ga je na srečanja z naivnimi igralci varljive igre fair play s seboj prenašala Margareta - Megi Tomažič. Tomažičeva je bila na vrhu ene od igralskih piramid, ki so zrasle po Sloveniji kot gobe po dežju.

Po zakonu tovrstne igre (tudi catch the cash) sicer niso bile prepovedane, udeležba je bila prostovoljna, posledice pa je moral pripisati vsakdo sam svoji neumnosti. Kot rečeno, je bila Margareta Tomažič, doma iz okolice Maribora, na vrhu fair playeve piramide. Pridno je krožila po Sloveniji in pridobivala nove vlagatelje ter organizirala mrežo podobnih piramid. V eni od teh se je znašel tudi Avgust Volšek, tedaj komandir policijske postaje Tabor v Mariboru, ki je v igro potegnil tudi sorodnico Alenko Berglez, Danijelovo ženo, ta pa je možu, ki je takrat ostal brez službe, priskrbela zanimivo delo; postal je šofer Margarete Tomažič in vsak teden jo je prevažal na različne konce Slovenije.

Usodnega dne, 12. decembra 1991, se je v pivnici Jama gnetlo nekaj sto naivnežev. Tomažičeva je, kot običajno, množici predavala o prednostih vlaganja denarja v sistem, ki naj bi zagotavljal masten dobiček. Z njo so bili poleg šoferja Danijela še Alenka Berglez ter Ivan Oprešnik.

Ropar pograbil kovček

Ko so se zvečer odpravljali iz pivnice proti avtomobilom, je Danijel Berglez skočil še na stranišče. Medtem je njegova žena Alenka ob avtu odložila dva kovčka, tedaj pa je mimo pritekel neznanec, pograbil kovček in stekel proti gradu Kodeljevo. Za njim se je pognal Ivan Oprešnik, takrat pa se je izza drevesa pojavil drugi neznanec in sprožil strel iz pištole.

Strel jih je seveda presenetil in prestrašil, Oprešnik je počepnil, medtem ko je Danijel, ki je ravno prišel iz pivnice in slišal ženine krike: 'Dani, kovček!', odločno stekel za roparjem. Uspelo mu je preteči 30 metrov, ko je spet počilo. Skoraj je že ujel neznanca, potem pa se je zgrudil in obležal. Krogla ga je zadela v bližino srca in iz njega je odtekalo življenje.

Danijela so še isto noč v ljubljanskem kliničnem centru operirali, toda njegovo stanje je bilo kritično. Krogla je prebila arterijo in obstala ob hrbtenici. Kriminalisti so se vrgli na delo in pozno v noč preiskovali kraj zločina. Na tleh so našli deformirano kroglo večjega kalibra, iz dreves so izbrskali še nekaj krogel. Na poti, po kateri je Danijel tekel za roparjem, so našli večjo platneno torbo, v njej pa bejzbolsko palico. Preiskava, ki se je zavlekla vse do današnjih dni, ni dala še nobenega odgovora.

Z morilskimi roparji je izginil tudi kovček z dokumentacijo in pogodbami za igro fair play. Postavlja se vprašanje; so neznanci hoteli prav to? Morda so mislili, da je kovček poln denarja? Kdo ve, kaj jih je vodilo, da so tako brezobzirno in odločno uporabili orožje.

Očetov dvom

Materi Zdenki in očetu Rudiju se je takrat sesul svet, in danes, dve desetletji pozneje, pravzaprav ni nič drugače; ob sinovi smrti sta se morala sama spoprijeti s kruto resnico in se znajti v neznanih okoliščinah. Po slovesu od sina sta se ukvarjala s kopico vprašanj, a nikogar ni bilo, ki bi jima kar koli odgovoril. Nikogar, ki bi materi in očetu ob nenadomestljivi izgubi ponudil roko, ju morda vsaj poskušal tolažiti ali jima omogočiti strokovno pomoč. Rudi Đeferović: »Žena je en mesec preživela na psihiatriji, kjer so jo filali s konjskimi injekcijami. Sam sem moral odigrati vlogo psihologa, češ moramo živeti naprej, imava še enega sina.« Namesto pomoči sta sama iskala in še vedno iščeta odgovore: Je bil njun sin žrtev profesionalne likvidacije ali je šlo res za usodno naključje? »Nekatere okoliščine napeljujejo na sum, da takrat ni šlo le za navaden rop,« pravi Rudi Đeferović. »Ko sem po dogodku spraševal naokoli, so se začele vrstiti grožnje po telefonu, ko sem v Mariboru hotel govoriti z glavno organizatorko iger Megi Tomažič, mi je to preprečil policist v civilu (identificiral se je z izkaznico), molčal je tudi Avgust Volšek, prav tako je bila redkobesedna Danijelova žena Alenka.« Rudi Đeferović ne skriva, da je predvsem od policista Avgusta Volška pričakoval boljše sodelovanje s preiskovalci. »Ne trdim, da je Volšek kriv, menim pa, da ve nekaj več o ozadju tega dogodka.«

Le 10 dni po Danijelovem pogrebu je Volšek odpotoval na fairplayovski infoleiterski ples v Nemčijo. Tja je odšla tudi Danijelova žena in iz rok glavnih organizatorjev goljufive igre prejela posmrtno priznanje za moža – deteljico, znak voditeljev te igre.

Danijelov oče in mati še nista izgubila upanja, da bodo nekoč le odkrili storilce.