Damjanu in Marku med lovom na gamse spodrsnilo v smrt

ZGORNJE JEZERSKO, ČATEŽ – Globoke žalosti ni bilo mogoče spregledati v očeh tistih domačinov, s katerimi smo na Jezerskem govorili jutro po tragični gorski nesreči, ki je vzela dve življenji. Vsi v tej drobni občini, eni najmanjših pri nas, so že vedeli, da sta se pod Virnikovim Grintovcem usodno ponesrečila 46-letni domačin Damjan Smrtnik in njegov štiri leta starejši kolega Marko Gerdin, doma z Dolenjskega. V četrtek zjutraj, menda je bilo okoli sedme ure, sta se že drugi dan zapored odpravila v strmino pod 1654 nadmorskih metrov visoko goro, tam na mejnem grebenu z Avstrijo. Lovska prijatelja sta iskala pobočja, kjer se ta čas zadržujejo gamsi.

Ob dveh ju ni bilo

Že v sredo sta se podala na Virnikov Grintovec, v upanju, da tam naletita na te živali. Toda jaga ni bila uspešna in odločila sta se, da naslednje jutro poskus ponovita. Damjan Smrtnik je teren izjemno dobro poznal, saj se že več kot štiri desetletja njegova domačija Spodnji Virnik, ekološka kmetija in hkrati informacijsko središče za Naturo 2000, naslanja v pobočje Virnikovega Grintovca. »Teren je zagotovo poznal kot lasten žep,« nam je povedal eden od domačinov, ki niso mogli skriti bolečine ob izgubi prijatelja, ljubitelja glasbe in enega tistih, ki so bili tesno vpeti v družabno življenje kraja. Damjan Smrtnik, po mnenju naših sogovornikov eden najboljših mizarjev daleč naokoli, je prepeval v kvartetu Jutro, sestavljenem iz bratrancev Smrtnik. Poleg Damjana, čigar glas je bil basovsko obarvan, so v kvartetu prepevali še Janez, Tomaž in Joža. Hkrati je bil Damjan, ki izhaja iz glasbene družine, član cerkvenega pevskega zbora na Jezerskem. Ta zbor vodi Damjanova žena Ana, ki jo je v majhno gorsko občino na meji z Avstrijo srce že pred časom pripeljalo iz okolice Kamnika.

Po dostopnih podatkih so se tistega jutra na gorski teren Virnikovega Grintovca podali štirje lovci, ki so se razdelili v dvojice. Dogovorili so se, da se okoli enih ali dveh snidejo pri avtomobilih, parkiranih nedaleč od Murnove kmetije. Do te kmetije vodi od domače hiše Smrtnikovih nekaj kilometrov navkreber speljane makadamske ceste. A dveh lovcev, Damjana in Marka, do dogovorjene ure ni bilo na parkirišču. Kolegi ju niso mogli priklicati na telefon – Damjanov je bil menda nedosegljiv že nekje od 11. ure, Markov pa je zvonil v prazno. Ura se je bližala četrti popoldne, ko bi moral Damjan Smrtnik, oče treh mladoletnih otrok, v kamniško glasbeno šolo odpeljati naraščaj. Ker vestni oče in srčni ljubitelj glasbe nikdar ne bi zamudil odhoda v glasbeno šolo, slab znak pa je bil tudi, da pogrešanih niso mogli priklicati po telefonu, se je malce pred sončnim zahodom začela iskalna akcija.

Najprej našli Marka

V tej je sodeloval tudi član gorske policijske enote Drejc Karničar, predsednik društva GRS Jezersko. »Na teren se nas je odpravilo 16 gorskih reševalcev. Z nami je bil moj brat Davo, ki je lovec in odlično pozna teren, zato nas je on vodil. Šli smo po točno tistih prehodih, ki jih na Virnikovem Grintovcu uporabljajo lovci,« je o žalostni akciji povedal Drejc Karničar. Dobro uro so izkušeni gorski reševalci potrebovali, preden so pod steno, in to nekje na 1370 nadmorskih metrih, najprej našli Marka. Čez kake pol ure so, zdaj že v trdi temi, nedaleč proč našli še Damjana. Nobenemu niso mogli več pomagati. Predvidevajo, da sta s poledenelega travnatega brezpotja, najverjetneje že dopoldne, zdrsnila več sto metrov globoko. Kaki dve uri so gorski reševalci potrebovali, da so lovska kolega na klasičen način prenesli v dolino. Ko so z žalostjo v srcih, saj so mnogi med njimi izgubili prijatelja, pospravili vso opremo, so ure kazale že pol enajstih zvečer.

Čeprav Damjan Smrtnik ni bil član GRS Jezersko, je bil z gorskimi reševalci tesno povezan, in to ne samo zaradi prijateljskih vezi. »Že davno tega, bilo je pred petnajstimi ali še več leti, je po nekem naključju sodeloval pri težavnem reševanju, ki smo ga imeli na Dolgem hrbtu. Tak je pač bil. Vedno zraven, ko je bilo treba pomagati. Globoko je bil vpet v življenje na Jezerskem in vsi ga bomo neizmerno pogrešali,« nam je strt povedal eden od gorskih reševalcev.

Še isti večer, ko se je z Virnikovega Grintovca vrnila žalostna kolona, so bili o nesreči obveščeni lovci. »Ravno smo imeli sejo upravnega odbora lovske družine, ko so nas obvestili, da so ju našli mrtva,« je povedal Dušan Šemrov, starešina Lovske družine Jezersko. V tej lovski družini je zbranih okoli 60 lovcev, vrsto let pa je bil v njihovih vrstah tudi Damjan Smrtnik. Območje, na katerem deluje Lovska družina Jezersko, je večinoma gorski teren. Nič nenavadnega ni, če kateri domači lovec na jago povabi še prijatelja, podobno kot je to ta teden storil Damjan Smrtnik. Na višje ležečem terenu Virnikovega Grintovca, kjer se je zgodila tragična nesreča, se sicer zadržujejo le gamsi, je potrdil starešina LD Jezersko: »Kljub gorskemu terenu, ki se razteza tod okoli, pa se ne spomnim, da bi se kaj tako tragičnega že zgodilo v preteklosti. Pred leti so gorski reševalci sicer že reševali lovca, ki se je zaplezal, vendar jo je ta odnesel brez poškodb.«

Marko je bil pravkar abraham

»Od doma je šel v sredo nekaj pred enajsto dopoldne. Še prav dobre volje je bil, saj je šel na Jezersko na gamse. Nekoliko je sicer potarnal, da je že pozen, in dodal, da pride v četrtek ponoči. In da bi moral biti pred polnočjo doma. No, okoli sedmih zvečer so lajali psi in hčerka je že rekla, da se je mož vrnil prej, pa so prišli policisti in povedali, da se je na Jezerskem zgodila tragedija. Najprej sem mislila, da se je zgodila nesreča na cesti, potem pa izvem, da sta mož in vodnik zdrsnila na poledenelem in zasneženem terenu,« s solznimi očmi pove Stanislava Gerdin, Slavi jo kličejo prijatelji.

V idilični vasici Čatež pri Trebnjem se je vest o Markovi smrti kot blisk razširila med domačini že v četrtek zvečer. »Ob novici sem bil tako v šoku, da niti spati nisem mogel. Bil je res v redu možak, zelo priden in dober gospodar, nimam slabe besede o njem,« je v petek zjutraj, ko je bil Čatež obsijan s soncem, razmišljal Gerdinov sosed. In pridal, da je bil Marko res lovec po duši. Umrl je tam, kjer je bil vedno najraje – v lovišču.

Marko Gerdin, abrahama je praznoval pred slabim mesecem – zabavo s približno 50 prijatelji in sorodniki je imel v lovski koči –, se je torej v sredo dopoldne odpeljal na Krtino, k lovskem prijatelju Jožetu Kovačiču, kjer je pustil avto, in skupaj sta se odpeljala na Jezersko, do koče Marjana Kotarja. »Preden je šel od doma, je še rekel, da bo poklical hčerko Lejo. Dogovorila bi se, da jo bo v petek zjutraj odpeljal na železniško postajo na Loko, saj hči obiskuje srednjo šolo v Novem mestu, sam pa bi šel v službo,« je dodala Slavi. A klica ni bilo, Gerdinovi pa tudi niso klicali očeta oziroma moža. Vedeli so, da bi s klicem kvečjemu zmotili njegov lov, pregnali divjad, če bi bila kje v bližini.

»Že v nedeljo se je z lovci dogovoril za tale odhod na Jezersko. Lovskim prijateljem se je res posvečal. Kolikokrat sem mu rekla, da ima več časa za lovce kot za družino,« se z žalostjo nasmehne Slavi, ki je že osem let brezposelna, denar je služil le Marko. Pri Slovenskih železnicah je bil strojevodja. »Vse vlake je lahko vozil, samo električnega ni, ker bi potem moral voziti tudi za Maribor, kar bi pomenilo, da bi tam prespal. Tako je bila njegova proga Ljubljana–Kamnik–Jesenice. Je pa delal v turnusih. Tistega dne, ko je šel na Jezersko, je bil še v nočni službi. Ob pol osmih zjutraj je prišel domov,« razlaga Slavi, ko sedi za mizo s hčerko Lejo, 85-letno mamo Slavko in sinom Petrom. Ta bo maja dopolnil 25 let, in ko se je zgodila družinska tragedija, je bil v Ljubljani. Babica ga je zvečer poklicala in besede, da očeta ni več, ji nikakor niso šle z jezika. »Oče, ki je bil lovec 30 let, je znal uporabljati orožje. In zadnja misel, ki bi mi padla na pamet, je, da bi se mu lahko pri lovu zgodila nesreča,« pripomni Peter, ki opravlja magisterij iz strojništva.

»Petru sem zabičala, da dokler sem jaz živa, ne sme med lovce. Ker lovcev ni nikoli doma. Sicer pa je bila tudi Markova mama proti, da se Marko pridruži lovski druščini,« prida Petrova babica Slavka. In Markova žena pove, da tako strastnega lovca, kot je bil njen mož, ni bilo daleč naokoli: »Če ga je kdo poklical, mu je vse padlo iz rok in je šel, kamor so ga potrebovali. Večkrat je moral tudi na cesto, če je kdo zbil divjad, k naši hiši pa so prav zaradi lovstva prišli tudi otroci iz šole. Marko je namreč pridno zbiral trofeje, ima tudi veliko nagačenih živali.« Slavi pokaže sobo, ki je povsem lovska – v njej je lovska literatura, pa rogovje in seveda tudi nagačene živali. »Tegale gamsa je uplenil prav na Jezerskem,« pokaže. Od tam se je vedno vrnil s plenom. In vsako leto je šel, letos že drugič.

Kot velik ljubitelj živali je imel v bližini doma ograjen hektar gozda in v njem devet damjakov, doma še zajce, pse in pave, pri bratu v Razborah pa še štiri prašiče. In seveda so obdelovali še njivo in vinograd, tako da dela ni nikoli zmanjkalo.

Pri Gerdinovih je zavladala praznina. In neizmerna žalost. Tako nenadoma in brez slovesa jih je oče in mož pustil same.