CEGELNICA – Cegelnica se drži Naklega. Toplo sonce je marsikoga spravilo k spomladanskim opravilom. Navidezno spokojnost pa je te dni krepko pretresel nekdo, ki ga domačini pravzaprav sploh niso poznali. Bilo je tik pred polno luno; 38-letni Damjan Naglič pa je moral vasico zapustiti v lisicah. Dvomimo, da bi ga Silvo Fajfar, 55-letni prostovoljni gasilec, sprejel za podnajemnika, če bi vedel, kdo je. Na njegovi hiši smo že ob prihodu opazili polno razbitih oken.
»Vam je on to storil?!«
Čvrsti suhljatež je za hip premolknil, potem pa pokazal členke na prstih desne roke. »Klele imam štempl ...« Zazijale so že zaceljene rane. »Tega preprosto nisem mogel več prenašati!« Še pred dvema tednoma je bilo vse v najlepšem redu, je dejal, potem pa je spolzela kaplja čez rob. Spet je premolknil in globoko vdihnil: »Ta Jelena, ta ga je ob živce spravljala!« In potem je Silvo jezo raje stresel nadse. »Še zmeraj bolje, da sem svoje okno razbil, kot pa da bi nekoga fental!« Takrat, pravi, se je vse začelo. Pravzaprav se je spet začelo.
Ubijal ob polni luni
Damjan Naglič, doma iz Čirč pri Kranju, je bil vendarle tempirana bomba! Človek, ki je tretjino svojega življenja preživel za rešetkami, je dokaz, da težji povratniki le stežka prenašajo svobodo. V nemalo primerih se že kmalu vrnejo tja, od koder so prišli. V zapor. Damjan je lani odslužil desetletno zaporno kazen. Spomnimo. Leta 2002, ko je ravno pribesnel iz gostilne, sta z očetom odšla v njegovo stanovanje. Tam si je za pas zataknil kuhinjski nož. Že kmalu zatem sta se sprla, tudi stepla. Med pretepom pa je Damjan potegnil 20-centimetrsko rezilo in ga zabodel do smrti. V očeta Mira je nož zarinil kar sedemkrat! Hladnokrvno je Damjan pograbil kolo in se odpeljal v Kranj popivat dalje. Proti jutru se je odpravil še v Žabnico, k sinu in dekletu, s katerim bi se moral v kratkem poročiti. Šele tam je povedal, da je povzročil tragedijo.
51-letni Miro Naglič je sicer živel z mamo, z ženo sta bila ločena. Bil je dober in prijazen človek, so vedeli povedati v soseščini, in je kljub sinovim težavam vestno skrbel zanj. Uredil mu je stanovanje. Marsikdo je bil tedaj tudi razumljivo jezen na policijo, saj se je takratna tragedija že dolgo napovedovala. Damjan je namreč še kot rosno mlad in komaj polnoleten, leta 1992, v taverni nad priljubljeno kranjsko gostilno Stari Mayr zabodel svojega strica, 25-letnega Ljubomira Marušiča. Zabodel ga je petkrat, usoden je bil zadnji vbod v vrat! Zraven je bil takrat njegov brat Simon, ki so ga pozneje zaprli zaradi tatvin in je – uradno zaradi samomora, neuradno pa v sumljivih okoliščinah – umrl v zaporih na Dobu. Damjana Nagliča so potem zaradi težke mladosti obsodili na štiri leta zapora in ga po dveh letih izpustili.
Kmalu po umoru Mira Nagliča je sosed Ivan zato razočarano dodal: »Po tistem, ko je Damjan prišel iz aresta, je kako leto še dal mir, potem pa spet začel rovariti, z nožem je večkrat grozil tako očetu kot tudi stari mami. Očeta je tako pretepel, da je revež dalj časa ležal v bolnišnici. Damjan je bil že sicer nasilen, če pa ga je še malo spil ...« Strica je ubil le dan, očeta pa dva dni po polni luni. Tokrat je bila na sporedu ne le polna luna, na sporedu je bil celo lunin mrk.
Ta Damjanov nož
Zdaj je Damjan spet priprt. Čaka na (ob)sodbo. Za dolgo bo šel spet med štiri jetniške zidove, to je že jasno. V igri je bil spet – nož. To pot se je znesel nad Jeleno, ločenko in odvisnico iz Kranja, kot nam je razodel Silvo Fajfar. »Ne vem, če jih je imela trideset,« je dejal. Prav veliko lepega ni imel povedati o njej; izvedeli smo, da je veliko pila. »Uuuuuuu!« je vzkliknil Silvo. »Pa kako! Vanjo je kar samo od sebe teklo!« Za Damjana ne bi mogel dati roke v ogenj, da se je drogiral, »videl ga nisem«, za Jeleno pač. »Ko sem pospravljal omare, sem našel tisti metadon oziroma kaj je že tisti hudič. Kup enih flašk sem zmetal v kanto!« je pripovedoval najemodajalec.
Policisti so ugotovili, da se je Damjan že vse od februarja nasilno znašal nad Jeleno, »jo pretepal, ji grozil in omejeval osebnostne pravice«. 4. aprila pa je bilo sploh hudo. Takrat sta se že ob sedmih zjutraj grozovito sprla, Damjan pa je želel prepir očitno predčasno zaključiti. Spet je pograbil nož in jo globoko porezal po vratu. Če bi zarezal le nekoliko višje ali nižje, smo izvedeli, Jelene ne bi bilo več med živimi. Izgubila je zavest, omedlela, močno krvavela. Očitno pa je Damjana pogled na kri le malce streznil, da ji je na ureznino pritisnil brisačo, rano povil in ustavil krvavitev. Pri tem je tudi ostalo. Jelena je morala zdravniško pomoč, ko je prišla k sebi, poiskati namreč sama, Damjana pa je prijavila šele dva tedna pozneje, ko je bil spet nasilen do nje. Ker se je zbala, da se bo vrnil, je zavetje našla v varni hiši.
Vietnamski sindrom?
Ko je Silvo, ki si je z njim delil polovico stanovanja, zagledal vklenjenega Damjana, je bil še kako presenečen. »To, da je strica in očeta fental, sem izvedel šele zdaj, odkar je v arestu!« Od prej ga ni poznal. Pozna pa, in to dobro, njegovega dobrega prijatelja Vinka Trogrliča, ki je Damjanu svetoval: »Pojdi Fajfarja vprašat, če bi ti odstopil streho nad glavo!« »Meni se je zdel čisto normalen!« je iskreno dejal Silvo. 30. oktobra lani sta postala sostanovalca. »Tudi tega, da je prišel k meni ravno iz zapora, nisem vedel!« K Silvu je hodil bolj ali manj le prespat. Jedel je tisto, kar mu je prinašala teta Milena iz Čirč. Ta je poskrbela tudi za najemnino. Damjan je živel postopaško, večinoma se je klatil po Kranju, in delomrzno. »Nekoč sem drva žagal. 'Ti, a boš kaj prijel in pomagal?' sem mu rekel. Pa je šel gladko mimo,« se je spominjal Silvo. Potem smo stopili v skromno sobico, kjer je bival Damjan. Ostala je le še njegova zobna pasta. »Ali vidite tale U?« Silvo je tedaj pokazal na črko, ki jo je Damjan napisal na zid. »Trikrat lahko ugibate, kaj pomeni!« se je zasmejal. Zraven je ne tako ostro pisalo še: »Usto ja, ustaše svi!« »Saj je bil vendar v hrvaški vojski!« je kriknil Silvo. »Do tukaj imam teh njegovih zgodbic!« je naveličano pokazal. Kadar sta se pogovarjala, je Damjan nenehno vrtel to mantro, ki ga je dokončno zaznamovala, pekla, razjedala, mu mešala glavo in mu ne nazadnje usidrala najbrž tudi vietnamski sindrom. Vseskozi je menda obujal vojne travme, »kako so klali pa streljali, od otrok do žensk do starih mamic,« je pripovedoval Silvo. »Povedal mi je, da se je v hrvaško vojsko prijavil namesto brata, ki so mu ga menda ubili Srbi ...«
Ah, Damjan Naglič se bo le stežka znebil vseh teh tragičnih slik. Za številne si je kriv sam. Človek brez najbližjih. Človek z nožem. Damjan, ki tudi zadnjega luninega mrka ni dočakal na svobodi.
Od pet do 15 let
Tako kot leta 2002, ko se je, potem ko je ubil svojega očeta, izgovarjal na neprištevnost, je tudi tokrat preiskovalni sodnici sporočil, da je samo pomagal osebi, ki je delala samomor. Kljub temu so ga medtem že ovadili tako za poskus uboja kot tudi zaradi nasilja v družini. Za prvo dejanje mu grozi od pet do 15 let zapora, za drugo pa do pet let.