Da mu je lahko posodil denar, je sam vzel kredit

KOPER – Kar veliko prič, ki so bile tudi med kriminalistično preiskavo v širšem krogu osumljencev lanskega umora 57-letnega Oliankija Vatovca iz Čežarjev pri Kopru, je na včerajšnjem nadaljevanju sojenja obtoženima umora, 61-letnemu Marku Markoviču iz Izole in 32-letnemu Bolgaru Kosti Aleksandrovu, izreklo nekaj besed, ki bi lahko bile za obtožena močno bremenilne pri odločitvi in izreku sodbe petčlanskega senata.

Niso mu sneli lisic

Začelo se je z zapletom, ker po začetku včerajšnjega procesa Aleksandrovu niso sneli lisic z rok. Zagovornik Bojan Pečnik s tem ni soglašal, predsednica senata Orjana Trunkl mu je odgovorila, da je pri odločitvi o varnostnih ukrepih nemočna, saj je to v rokah navodil, ki jih dobijo pravosodni policisti. Pečnik je zahteval, da uprava zapora za naslednji narok pripravi pisno poročilo, s katerim naj pojasni, zakaj veljajo tako strogi varnostni ukrepi.

Novomeščanka S. J. je povedala, da so jo policisti zaslišali tri dni po umoru, po telefonskem klicu Vatovčega sovaščana E. V. »V tem pogovoru mi je E. V. povedal, da so Oliankija našli umorjenega na njegovem domu. S pokojnikom sva se poznala deset ali dvanajst let. Pri njem sem kupovala oljčno olje zase in prijatelje, ko sem bila na Obali, sva bila večkrat z družbo na plaži, povabil me je tudi na večerjo. To je vedno plačal on z gotovino. Spomnim se, da je denar od prodanega olja vedno dal v predal kredence v kleti.«

Na vprašanje zagovornika Pečnika, ali sta imela kakšne intimnejše odnose, je S. J. odgovorila, da le prijateljske. »Včasih me je prijel za roko in stisnil k sebi, vendar sem mu že s pogledom dala vedeti, da si tesnejših odnosov ne želim, kar je tudi razumel in spoštoval.« Na vprašanje, kakšen odnos je imela žrtev do tujih ljudi, je S. J. odgovorila, da tega ne bi mogla razložiti oziroma pojasniti.

Markovič se mu je smilil

Mariborčan U. P. Je povedal, da sta se z Markovičem spoznala v zaporu na Dobu. »On je prestajal zaporno kazen zaradi umora, jaz pa zaradi sostorilstva pri poskusu umora. Zasmilil se mi je, ker je bil osamljen. Prepričal me je, da pričakuje veliko denarja od dediščine po pokojnem očetu, zato sem mu posojal denar. Po prestani kazni sem izgubil službo, zato sem ga lani spomladi večkrat poklical in vprašal, kdaj mi bo vrnil denar. V enem od pogovorov mi je zaupal, da mu policisti prisluškujejo zaradi zadeve, za katero zdaj sedi na zatožni klopi. Od njega si nikoli nisem izposodil avta, 10. marca lani, na dan umora, sem bil doma v Mariboru, kar lahko potrdi žena. Meni bi veliko pomenilo, če bi mi vrnil vsaj sto evrov. Da ga policisti sumijo umora, nisem mogel verjeti,« je dejal Mariborčan. »Oprosti mi, denar boš dobil vrnjen, čim bom dobil izplačano dediščino,« je odvrnil obtoženi Markovič.

Kako si je Markovič izposojal denar, ki ga nikoli ni vrnil, sta povedala T. S. in njen oče A. S. »Po mamini smrti sta z mojim očetom kvartala v lokalu v Izoli. Očetu se je priljubil in vem, da mu je posodil 15.000 evrov, septembra 2012 je še mene prosil, če mu posodim 5000 evrov. Dala sem mu rok, da mi denar vrne do 31. marca. Nisem verjela njegovim izgovorom, da bo poskušal denar čim prej vrniti, zato sem ga prijavila policiji. Ob prijavi sem povedala tudi, koliko denarja mu je posodil oče,« se je izpovedala T. S. Oče A. S. je povedal, da je Markoviču denar posojal od septembra 2010. »Prepričal me je, da denar nujno potrebuje za operacijo partnerice E. P. Verjel sem mu, da ima denar v sefu v italijanski banki, ki naj bi sedež iz Trsta preselila v Sicilijo. Prepričal me je, da bo odpotoval na Sicilijo, kjer bo dvignil denar, in me prosil, da mu za pot posodim še 3000 evrov. Toliko denarja nisem imel pri sebi, zato sem najel posojilo na banki, za kar imam potrdilo. Denar sem mu dal na roko. Ko se je vrnil v Izolo, me je prepričeval, da je bil na Siciliji. Med vožnjo z letališča v Avstriji proti Sloveniji naj bi ga med vožnjo zaslepilo sonce in je povzročil prometno nesrečo. Denar, ki naj bi ga imel v avtu, naj bi v nesreči izginil,« so bile besede A. S. Ko se je po zaslišanju obrnil in proti zatožni klopi in na njej poleg Markoviča zagledal tudi soobtoženega Aleksandrova, je A. S. ironično pripomnil: »Glej ga, tudi ti si, porko dijo!«

Tožilke bi se razveselil

O Markovičevem načinu zadolževanja se je razgovoril tudi D. G. »Poznal sem ga le na videz, z njim me je spoznala prijateljica K. in mi zagotovila, da Markovič dela na izterjavah dolgov. Obljubil mi je, da mi za 4000 evrov zagotovi nakup gradbenega materiala po izjemno ugodni ceni. Izračunal sem, da bi bil ta material kar nekajkrat cenejši, kot če bi ga nabavil v trgovini. Bil sem naiven. Štiri tisoč evrov sem mu dal na roko brez kakršnega koli potrdila. Potem sem ga začel vpraševati, kdaj bom dobil naročeni material. Vedno mi je odgovarjal z jutri, jutri ali prihodnji teden. Do danes nisem dobil ne materiala ne denarja. Zaupanje, ki sem ga imel ob njegovi predstavitvi in drugih srečanjih, je začelo hlapeti. Na začetku sem mu vse verjel, saj je deloval kot šlogarice, ki vedno vedo, kaj ti morajo napovedati.«

Sovaščan E. V. je povedal, da je bil z Oliankijem v tesni povezavi vse življenje in da pozna vso njegovo družino. Na vprašanje tožilke Vanje Chiare Bažec, kakšen odnos je imel do žensk, je odgovoril: »Če bi ga vi obiskali, bi bil zagotovo izjemno vesel. Dobro poznam tudi brata dvojčka in obe sestri. Kot vem, je sestra, ki živi v Trstu, z ročajem metle tako močno udarila svojo taščo po glavi, da je ta umrla, in je zato končala v zaporu, zdaj pa naj bi bila v eni od psihiatričnih ustanov. Za Oliankija ne bi trdil, da je bil istospolno usmerjen, zelo rad je imel ženske, v letu 2010 je imel na svojem domu žensko z otrokom. Bil sem med osumljenci, zato so me v preiskavi policisti obiskali sedem- ali osemkrat. Med osumljenci je bil tudi pokojnikov brat dvojček Silvo, ki se je z Oliankijem sprl, ko ga je ta nagnal iz hiše v Čežarjih,« je povedal E. V.