LJUBLJANA – Potem ko je ob podpori pravosodnih policistov komaj zmogel premagati stopnice v tretje nadstropje ljubljanske sodne palače – opaziti je delno ohromljenost levega dela telesa –, se je 31-letni Trboveljčan Safer Smajlović postavil pred okrožno kazensko sodnico Ireno Škulj Gradišar. Takoj ko je odprl usta, je postalo jasno, da to ne bo običajno sojenje, v epilogu katerega bi lahko obtožencu zaradi uboja izrekli celo 15 let zapora. In tudi temu, kar je tožilka Maja Ulčar prebrala na uvodu procesa, se reče predlog za izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v ustanovi.
»Naj ubijem še sebe?«
»Safer Smajlović je 30. junija 2013 okrog 23. ure pred lokalom Kokos na Prapretnem nad Hrastnikom z nožem dolžine 25 centimetrov, rezilo je bilo dolgo 11 in široko tri centimetre, šestkrat zabodel v prsni koš Radenka Pušića, da je ta zaradi izkrvavitve umrl. Med dejanjem je bil neprišteven in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.« Neprištevnost pripisujejo psihoorganski bolezni, diagnozi hude epilepsije in zastrupitve z alkoholom usodnega dne.
»Kar je prebrala, sem nekaj razumel, nekaj ne. Tega se ne spominjam. Bom povedal, kar vem,« je začel Smajlović, nato pa poskušal spominsko zaplavati v tisti večer, ko se je – takšno je bilo prvo sporočilo ljubljanskih policistov za javnost – sprl z njihovim kolegom, ki takrat ni bil v službi. Prepir in obračunavanje sta nadaljevala pred lokalom, 31-letni moški pa je večkrat zabodel 32-letnika, da je ta umrl.
Kot sta nam po dogodku pripovedovala Smajlovićeva prijatelja, ki sta bila z njim v Kokos baru, so bili ob šanku, Pušić in Smajlović pa sta se naenkrat začela zmerjati. Po nekaj minutah je baje Smajlović hotel s kozarcem udariti Pušića, a mu ga je eden od prijateljev iztrgal iz roke. Vse skupaj se je pomirilo, toda le dokler jim zaposleni v lokalu niso povedali, da bo treba oditi, saj zapirajo. Naenkrat sta zunaj ležala na tleh in se ruvala. Zgodila se je tragedija.
Na včerajšnjem začetku sojenja je bilo očitno, da zmedeni Smajlović res ne ve, kaj mu očitajo organi pregona. »Jaz sem v Novicah prebral, da sem naredil ta umor, pa na internetu so tudi objavili. Vem, da sem naročil eno pijačo, potem pa megla. Obžalujem, če sem res to storil, a se ne spomnim. To, kar piše, ne more biti res. Jaz sem prebral, da sem umoril človeka. A to nisem jaz, jaz nisem zverina. Mislim, da je njegovim staršem hudo. A kaj naj jaz? Naj ubijem še sebe?«
Rakija in tablete
Tistega večera sta prijatelja prišla k njemu domov. Spili so nekaj pijač. »Jaz sem pil rakijo, od litra sem jo pol spraznil.« Potem so šli najprej v gostilno Hrastnik, »meni se zdi, da sem tam pil štok kolo. Celo noč sem pil alkohol, zraven pa moram trikrat na dan jemati še tablete za epileptične napade. Ne pijem večkrat, kakor mi pač zapaše. Če mi paše vsak dan, bom vsak dan. Če mi ne paše, tudi po eno leto ne bom. Če mi zapaše, pa imam željo po pijači. Toda nisem kronik.«
Iz Hrastnika so se napotili v Kokos bar. Naročil si je pijačo, »potem je pa odrezano, nič se ne spomnim«. Se spomni vsaj prepira z Radenkom, je bila radovedna tožilka.
»Kdo pa je to?«
»Radenko Pušić, ta, za katerega se vam očita, da ste ga z nožem.«
»S kakšnim nožem? Noža se pa ne spomnim, da bi ga imel,« je dejal, se obrnil k sodnici in ji hitel pojasnjevati, kako je z njim. »Danes bom govoril z vami, pa bom že čez pol ure ali pa do jutri pozabil, da sva se sploh pogovarjala. Živim z mamo in očetom, jaz sem zgoraj, oče je skoraj ves čas pri meni, da mi pomaga.«
Navijali so
za košarkarje
Ko je bil star 10 let, so mu odkrili tumor na možganih in ga operirali, posledice bodo ostale do konca njegovih dni. »Vsaj toliko so me v Soči spravili k sebi, da lahko hodim.«
Trikrat je baje že poskusil narediti samomor. »Enkrat s tabletami in preklal sem si žilo na vratu, še enkrat pa mi tudi ni uspelo.«
Zakaj poskusi samomora?
»Zaradi samega sebe. Živčna oseba sem. Pride mi včasih tako, da bi se ubil. Življenje imam tako, moje življenje je zrušeno. Če si se rodil invalid, je druga stvar. Potem si invalid od vsega začetka. Jaz pa sem bil do 10. leta popolnoma zdrav. Zdaj pa je vse zrušeno.«
Nekaj časa je bil priprt na Povšetovi, a mu ni bilo všeč. »Ni bilo dobro. Tam je preveč ljudi v eni majhni sobi. To je zanemarjeno. Saj veste, kakšni so zaporniki. Jaz nisem tak.« Potem so ga premestili na mariborsko psihiatrijo. »Tam je super, imamo terapije, igre, televizijo. Gledali smo zdaj, ko je igrala Slovenija.«
Sojenje Saferju Smajloviću se bo nadaljevalo in morebiti celo končalo 24. oktobra, ko bodo zaslišali tudi sodnega izvedenca za psihiatrijo. Toda že po prvem sodnem dnevu je kristalno jasno, da ta človek res ni za v klasični zapor, ampak spada v popolnoma drugačno ustanovo. Radenko Pušić je imel pač smolo, da je naletel na hudo bolnega in v danem trenutku neprištevnega človeka.