Čista lopata povsem zakonita

LJUBLJANA – Postopek od začetka policijske preiskave do pravnomočne obsodbe nekdanjih gradbenih baronov in pomagačev v zadevi Čista lopata je povsem zakonit, bi lahko strnili na 42 straneh spisano sodbo senata vrhovnih sodnikov pod predsedstvom Barbare Zobec. Vrhovno sodišče je v zahtevi za varstvo zakonitosti deloma ugodilo le odvetniku Mitji Pavčiču, zagovorniku Tomaža Žiberta, za soobsojene Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Boruta Farčnika in Srečka Gabriča pa so zahtevo zavrnili. Hilda Tovšak in njen odvetnik Ivan Demšar pa izrednega pravnega sredstva nista izkoristila. Žibertu so za vzorec znižali zaporno in denarno kazen, usoda preostalih ostaja enaka, kot jo je zapečatila pravnomočna obsodba.

Vrhovni sodniki so se najbolj posvetili očitkom obrambe nekdanjega šefa SCT Ivana Zidarja, češ da so preiskovalci kazenski pregon začeli brez zakonske podlage o telefonskih prisluhih njegovemu mobilnemu telefonu, vsi v nadaljevanju zbrani obremenilni dokazi pa tako ali tako izvirajo iz osnovnega greha, zato bi jih moralo sodišče iz spisa izločiti. Okrožno in višje sodišče se s tem nista strinjali, pečat, da je šlo vse po veljavnih predpisih, pa so pred dnevi udarili še na vrhovnem sodišču.

Ukvarjali so se tudi z vprašanjem, ali je bilo sploh dovoljeno sojenje Zidarju brez njegove nenavzočnosti, saj so ga pestile resne težave s križem, za kar obstaja medicinska dokumentacija. Kot odločilno so šteli dejstvo, da je Zidar po narokih, za katere je zagovornik imel soglasje, da se glavna obravnava nadaljuje v nenavzočnosti, na sojenje še večkrat pristopil. »Obsojenec je imel pred zaključkom glavne obravnave možnost uveljavljati, da je zagovornik te izjave podal brez njegovega soglasja, vendar tega ni storil,« piše v sodbi. Na poznejših narokih pa tudi ni zahteval vnovične izvedbe dokazov.

Sankcija eno leto in dva meseca zapora in 11 tisočakov denarne kazni tako ostaja. Vendar kot je znano, Zidar zaradi zdravstvenih težav še ne je zaporniške hrane kot njegovi soobsojenci.

V zadevi Čista lopata so največjo krivdo za dogovarjanje pod mizo pripisali Tomažu Žibertu, nekoč zaposlenemu v Kontroli zračnega prometa Slovenije in članu razpisne komisije za gradnjo stolpa. Prisodili so mu dve leti in pol zapora in 15.000 evrov stranske denarne kazni. Njegov zagovornik Mitja Pavčič je med drugim ves čas sojenja opozarjal na napačno pravno kvalifikacijo, saj da gre za nadaljevano kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril in ne dve posamični kaznivi dejanji. Vrhovni sodniki so mu dali prav. Zahtevi za varstvo zakonitosti so zato deloma ugodili in mu zaporno kazen znižali za dva meseca, »popust« pa je dobil tudi pri denarni kazni. Namesto 15.000 mora plačati 14 tisočakov. Po odločitvi vrhovnega sodišča tudi za Dušana Črnigoja (leto in dva meseca zapora ter 11.000 evrov), Boruta Farčnika (deset mesecev zapora in šest tisočakov) in Srečka Gabriča (deset mesecev in sedem tisočakov) kazenske sankcije ostajajo enake, saj niso našli nobenih kršitev, ki jih je nanizala obramba. Šefica klavrno propadlega Vegrada Hilda Tovšak, ki zahteve za varstvo zakonitosti ni podala, pa je bila obsojena na leto in dva meseca zapora ter 10.000 evrov stranske denarne kazni. Na pravnomočno sodbo se ni pritožil niti Demšar.