Cigarete hotel kupiti s ponarejenim denarjem

KRŠKO – Kar nekaj časa je bilo treba čakati na napovedani predobravnavni narok, saj je policija imela veliko dela z iskanjem in privedbo obeh junakov črne kronike. Davida Brajdiča so pripeljali iz Ribnice na Dolenjskem, kjer občasno živi pri svojem dekletu, Dorotejo Jurkovič pa so privedli skupaj z dvomesečnim dojenčkom, ki je v maminem naročju, medtem ko je njegov oče postopal pred sodiščem, mirno čakal na izrek sodbe. Dojenček, ki se je zgodaj začel navajati na to, kakšno življenje ga čaka, bo lahko še naprej ostal v maminem naročju, saj je bila Doroteja obsojena le na pogojno zaporno kazen. Šest mesecev zapora, ki ji ga ne bo treba prestati, če v dveh letih ne bo zagrešila novega kaznivega dejanja, je kazen, ker je hotela v bifeju na Griču za ponarejenih 50 evrov kupiti cigarete. Ker je natakarica posumila, da je denar ponarejen, ga je Doroteja, ki je v lokal prišla skupaj z mladoletno Silvijo, tja pa jo je poslal David Brajdič, vzela nazaj in odšla. Pozneje, ko je bil denar zasežen, se je izkazalo, da je res ponarejen.

Dorotejin zagovornik Dušan Dornik st. je prepričan, da je bila naivna in je bila v dejanje prisiljena. Bila je namreč sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil Brajdič, in ta jo je poslal po cigarete. Jurkovičeva še ni bila kaznovana, Brajdič pa ima na vesti že dve kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojen na pogojni zaporni kazni, in sicer zaradi poškodovanja ali uničenja tujih stvari. Tožilec Robert Renier je zato zanj predlagal višjo kazen, deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ob tem pa je predlagal še, da se mu prekličeta pogojni obsodbi in se mu izreče enotna kazen enega leta in šest mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Sodnica Cvetka Ogorevc Sotelšek je upoštevala tožilčev predlog o višini kazni glede tega kaznivega dejanja, ni pa preklicala pogojnih obsodb, saj ne gre za istovrstna kazniva dejanja. Tožilec se bo zato na sodbo pritožil.

Sicer pa sta oba obdolžena v preddverju sodne dvorane zagovornikoma po uradni dolžnosti, ki jima ju ne bo treba plačati, »saj sta reveža, ki še za življenje nimata, kaj šele, da bi plačevala sodišče«, kot je dejal Dornik, zatrjevala, da nista kriva in da krivde ne bosta priznala. Ko pa sta prišla v sodno dvorano, sta si premislila. Po oceni Brajdičevega zagovornika Marjana Černeta priznanje krivde ni bilo ne iskreno in ne iz srca, ampak iz strahu, ker je tožilec začel naštevati prejšnje pogojne obsodbe. David Brajdič je na sodničino vprašanje, ali je kriv oziroma ali bo dejanje priznal, odgovoril, da ni kriv, bo pa priznal. Ko ga je sodnica opomnila, da tako ne gre, je odgovoril: »No, dobro, bom pa kriv.«