Ćehajić Škobernetu: Nisem vam dal denarja

LJUBLJANA – V nadaljevanju sojenja na ljubljanskem okrožnem sodišču zoper celjskega sodnika Milka Škoberneta in soobtožena Esada Ramića in Marjana Salobirja zaradi domnevnega jemanja podkupnine v zameno za odpravo pripora in mednarodne tiralice Esadu Ćehajiću je pričal slednji. Ćehajić, ki je osumljen kaznivih dejanj, povezanih s prostitucijo in goljufijami, je z nasmeškom na obrazu stopil pred sodnico Vladislavo Lunder. »Zakaj pa ste nasmejani?« ga je vprašala. Odgovoril ji je, da s prostora za priče prihaja največ neresnic in da je prišel povedat resnico. Tako je povedal, da sta Salobir in Ramić vedela za njegove probleme in težave in da sta mu na enem izmed srečanj v Zagrebu dejala, da poznata sodnika, ki te težave lahko uredil. Nato je v Umagu sledilo srečanje s sodnikom Škobernetom, ki je takrat dejal, da nekaj ve o Ćehajićevih problemih, a ne vsega in da bo pogledal v spis, za kaj gre. Čez nekaj časa je sledilo njihovo drugo srečanje, v Samoboru, kamor je, kot je povedal Ćehajić, Škoberne prinesel list papirja, na katerem je bil umik tiralic zoper njega. Začuden je bil, da je proti njemu razpisana tiralica, saj je lahko vse do takrat normalno potoval po Evropi in ga zaradi tega nikjer niso zadržali. Predlagali so mu tudi, naj si poišče dobrega odvetnika. Ramić naj bi pri tem, kot je povedal Ćehajić, na drugem srečanju od njega zahteval najprej 5000, na tretjem v Samoboru pa še 4000 evrov, češ da gre za »odvetniške usluge«. Nato je sledilo kratko zatišje, po katerem je dobil različne listine o ustavitvi kazenskega postopka, odpravi pripora in umiku tiralice.

Petdeset tisočakov za umik tiralice

V tistem času je bival v Zagrebu. Do njega je prišel Ramić in mu dejal, da odpravljen pripor in umaknjena tiralica staneta 50.000 evrov. Na teh pogovorih, kot je zatrdil Ćehajić, nista sodelovala ne Škoberne ne Salobir. Ramić ga je pozneje še enkrat poklical in od njega zahteval za 10.000 evrov nižjo vsoto, saj je bilo v vse skupaj vpletenih pet oseb. »Rekel sem mu, da je to zelo veliko in da nimam toliko denarja. Na telefon mi je dal Salobirja in ta mi je povedal isto kot Ramić. »Da te bomo spustili, če ti daš 40.000 evrov,« se spominja priča. Ker ni vedel, kaj naj naredi, je poklical znanca v Slovenske Konjice, ki mu je svetoval, naj vse ovadi, in mu posredoval naslove uradnih institucij in medijskih hiš. Tako je spisal ovadbo in čakal na odziv policije. Čez nekaj časa ga je nato poklical kriminalist Stane Pungerčar, pri katerem je nato podpisal ovadbo. »Ko so osumljene prijeli, mi je šlo na bruhanje. Sem mislil, da je to ena poštena igra. Sam sem v sodnem postopku in se branim z resnico. Če k vam pride uradna oseba in stoji na mestu, kjer stojim jaz, in da se ta laže, pa ni v redu. To se meni velikokrat dogaja,« je dodal Ćehajić.

Ćehajić: Ni bilo govora o podkupnini

Pozneje je še razložil, da ga je Pungerčar po drugi prijavi še enkrat poklical in mu dejal, da mora podpisati novo drugo prijavo, češ da so na prvi neke napake. Takrat ga ni nič vprašal, kakšne so napake, prav tako novega zapisnika ni prebral, ampak ga je samo podpisal. Zatrdil je tudi, da v njegovi prvi ovadbi ni bilo govora o podkupnini. »Zdaj pa ta del v ovadbi manjka. Nikogar od obdolženih ne sovražim, vest pa mi ne dopušča, da ne bi povedal tako, kot se je dogajalo.« Policisti so ga nato prepričali, da bo on tisti, ki bo nosil dva mikrofona in bo snemal pogovore z obdolženima. Vse, kar je delal takrat, je delal po navodilih policije. Pri sebi je imel dva mikrofona – enega v žepu in drugega za rezervo v obliki obeska za ključe. Policija pa ga je ob tem »od tri do petkrat« pošiljala na sodišče, kjer je delal Škoberne, saj je hotela, da Ćehajić z njim vzpostavi kontakt in da se z njim pogovarja o denarju. Na vprašanje obrambe, ali je bilo sprva navodilo policije takšno, da zahtevano vsoto denarja izroči Škobernetu, pa je priča odgovorila: »Na začetku je bila to najboljša možnost, ko bi se denar izročilo sodniku. A ni bilo te možnosti. V Laškem sem posnel Salobirja, ki je rekel, kaj je to 50.000 ali 100.000 evrov, če je Zidar dal milijon v Nemčiji, da so ga izpustili!« je povedal Ćehajić in dodal, da so mu nato policisti dali 18.000 evrov in mu naročili, naj pokliče Ramića in mu reče, da lahko da samo toliko denarja. Na kraju srečanja sta tako bila Salobir in Ramić, denar pa je moral izročiti tako, da je bil tam tudi Škoberne. »Denar sem dal iz žepa in nisem ga hotel dati Salobirju ali Ramiću v roke. Dal sem ga na mizo,« se spominja in dodaja, da ga je nato vzel Salobir. Na vprašanje obrambe, ali ve, kakšno vlogo je pri vsem skupaj imel Salobir, pa je Ćehajić odgovoril, da tega ne ve in da je vse, kar se tiče denarja, kontaktiral z njima. Na vprašanje Škoberneta, kakšen je bil njegov namen ovadbe zoper njega, če pa je enkrat prej dejal, da to, kar je Škoberne zanj naredil, ne bi naredil nihče, pa je Ćehajić odgovoril, da mu nikakor ni uspelo vzpostaviti stika z njim. »Napisati sem moral to, kar sem izvedel od Salobirja in Ramića,« pravi in Škobernetu doda: »Jaz vam osebno nisem dal nobenega denarja. Kaj je bilo vmes, tega ne vem.«