BREZOVICA PRI LJUBLJANI – Če Gregor Andolšek do jeseni ne prikoraka na ljubljansko okrajno sodišče in se predstavi z osebno izkaznico, ga bodo tam kratkomalo razglasili za mrtvega. Sodnica Tanja Kobal Orož je namreč prejšnji mesec objavila oklic, s katerim poziva »pogrešanega Gregorja, da se oglasi sodišču, vse, ki kaj vedo o njegovem življenju in smrti, pa, da to sporočijo v treh mesecih od objave tega oklica v uradnem listu, sicer bo sodišče po preteku tega roka pogrešanca razglasilo za mrtvega«. In s tem sklepom se bo tudi uradno končala skrivnostna epizoda mladega Brezovičana, ki so ga nazadnje videli pred skoraj natanko 12 leti.
Zapuščena
škoda in ključi
O konkretnem primeru v vodstvu sodišča sicer nočejo govoriti, saj je postopek v teku, nas pa je predsednica sodišča Vesna Pavlič Pivk opozorila na zakon o nepravdnem postopku, v katerem je zapisano, kdo lahko predlaga postopek razglasitve nekoga za mrtvega, kako postopa sodišče in kakšni so roki.
Postopek lahko denimo doleti pogrešanca, če o njem v zadnjih petih letih ni bilo nobenega poročila, od njegovega rojstva pa je minilo 70 let. Petletni rok velja tudi za tistega, za katerega je verjetno, da ni več med živimi, šestmesečni za nekoga, ki je izginil pri potopu ladje, prometni ali letalski nesreči, požaru, povodnji, potresu, enoletni pa za pogrešanca po koncu bojevanja, če obstaja bojazen, da je izginil med vojno. Predlog za uvedbo postopka lahko vloži vsakdo, ki ima pravni interes (denimo dediči), in javni tožilec. Ko so izpolnjeni vsi pogoji, sodišče določi dan, po možnosti pa tudi uro, ki veljata za čas pogrešančeve smrti.
V Gregorjevem primeru je razglasitev za mrtvega predlagala njegova sestra Breda. Po podatkih, s katerimi razpolaga sodišče, je bil ta 5. decembra 1973 rojeni moški »še živ 24. avgusta 2002, ko so ga zadnji videli njegovi prijatelji jadralni padalci, od tedaj pa je pogrešan, četudi so oblasti in svojci opravili obsežno iskalno akcijo. Osebni avtomobil škoda favorit, ki ga je uporabljal, so našli gozdarji na gozdni cesti nad vasjo Gorenje pri Postojni. Pogrešani je visok 185 centimetrov, svetlo rjavih las in suhe postave,« je zapisano v sodnem oklicu.
Radiestezisti videli živega
Leta 2002 je bila to največja iskalna akcija na Slovenskem. Kot so tedaj poročali kronisti, je pri iskanju na težkem in strmem kraškem terenu z na stotinami globokih vrtač sodelovalo več kot 70 ljudi iz vseh koncev države, poleg svojcev in prijateljev tudi gorski reševalci, policisti, člani civilne zaščite, jamarji, lovci, gozdarji, enote reševalnih psov. Prvi dan so prečesali sedem, naslednji pa še pet kvadratnih kilometrov terena.
Starši so bili na morju, dan pred izginotjem pa se je Gregor še pogovarjal s prijateljem po mobilnem telefonu. Ko ga je ta poklical naslednji dan – bila je nedelja –, je bilo z druge strani slišati le, da številka trenutno ni dosegljiva. Ko so v torek našli Gregorjev avto, so posumili, da je športni padalec odšel skakat in se mu je zgodila nesreča, saj je bila škoda odklenjena, ključi pa skriti pod registrsko tablico; to je med padalci običaj, če se jih več skupaj odpravi skakat, saj se s poletov ne vračajo istočasno. Vendar je bila Gregorjeva padalska oprema doma, izkazalo pa se je, da je član Kluba letalcev Vrhnika nazadnje skočil v soboto na Samatorci pri Horjulu.
Leta 2005 smo se pogovarjali z njegovim očetom Francem, sicer znanim modnim čevljarjem. »Gregor pride le ponoči, v sanjah,« je potihoma dejal in dodal, da je v zadnjih treh letih storil vse, da bi našel sina. Celo radiesteziste je najel in v glavnem jim je baje kazalo, da je njegov sin še živ. »Skrivnostno je precej,« je dejal Franc in dodal: »Toda večjega veselja zame ne bi moglo biti, kot če bi našel živega sina.«
Ker ni bilo znakov kaznivega dejanja, so Gregorja uradno prenehali iskati po treh iskalnih akcijah. »Njegovi kolegi jadralci in sorodniki pa smo hodili tja v gozd nad Gorenjem še večkrat.«
Ko sta se z ženo Ljudmilo tistega avgusta odpravila na morje, »smo se lepo poslovili,« se je spominjal oče, ki ni hotel niti pomisliti na to, da bi Gregor naredil samomor. »Poglejte, tele dežnikarice je prinesel prav od tam,« je pokazal fotografijo in z njo povedal, da je Gregor dobro poznal teren, na katerem so ga pogrešili, saj naj bi v teh krajih večkrat gobaril. Mu je torej spodrsnilo in ga je za vselej vzelo kako brezno?
Štejemo leto 2014; Gregorjeva mati je umrla leta 2003, očeta pa tudi ni več med živimi. Sestra Breda, ki je sprožila postopek razglasitve brata za mrtvega, pravi, da bi bilo zanjo preveč boleče znova podoživljati vse skupaj. »Ko ste se pogovarjali z očetom, je bila taka odločitev naše družine, da poskušamo tudi s pomočjo občil priti do resnice o bratovi usodi. Veste, koliko časa je minilo... In zdaj smo sprejeli edino logično odločitev.« Bo za brata pripravila pogrebno svečanost? »Postopek še ni končan, pozneje se bomo odločili, kaj storiti.«
Umrejo na sodiščih
Na desetine nepravdnih postopkov poteka na slovenskih sodiščih, v katerih ljudi razglasijo za mrtve. Večina primerov je zgolj formalnih, saj ne obstajajo niti teoretične možnosti, da bi bili pogrešani še živi; kot denimo tisti po pokojnem Antonu Žiganteju, ki je živel na neznanem naslovu, rodil se je 1. septembra 1887, za datum njegove smrti pa so določili 2. september 1957. Še precej nazaj zna iti vse skupaj, Jakobu Gustinčiču z Brezovega Brda so nedavno določili, da je umrl pred 137 leti, 1. januarja 1877 torej. Ko je Ljubljančanka Marjanca Božič 1. septembra 1971 izpuhtela v neznano, je štela rosnih 22 let. Kmalu bodo določili čas njene smrti. Enaka usoda čaka Ljubljančanko Ano Gnjezdo, letnik 1920, o kateri svojci niso slišali od junija 1948, ko je bil organiziran njen ilegalni pobeg v Avstrijo. Oklic v postopku razglasitve pogrešanega za mrtvega je stekel tudi za Emila Štembergerja iz Vrbovega (letnik 1927); leta 1943 je poslal sorodnikom razglednico iz Italije, leta 1951 pa zadnje pismo iz Avstralije.
