POSTOJNA, ILIRSKA BISTRICA – »Če mi bo bog pomagal, bom prišel v Anglijo, če ne pa …« Šestindvajsetletni Yeman ne dokonča stavka, ustnice mu zatrepetajo, kot bi se šele v tistem trenutku zavedel svojega položaja. Mladi Eritrejec je domovino zapustil pred dvema letoma in prepričan je, da če se vrne, ga čaka gotova smrt. V Eritreji, v kateri oblast izvaja grozovito nasilje nad svojimi državljani, je vsaka nepokorščina izjemno kruto kaznovana, življenje pa nima skoraj nobene vrednosti.
Od Eritreje do Slovenije
Yeman ima za sabo dolgo in nevarno pot, ki se je začela z njegovim begom v Sudan. Tam se je nastanil v begunskem taborišču, nato pa nadaljeval potovanje proti Libiji, kar je vključevalo tudi sedem dni prečkanja saharske puščave. »Ves čas si v nevarnosti, najprej se je treba izogibati vojakom, nato pa paziti, da slediš skupini. Če tega ne zmoreš, te pustijo za seboj,« pripoveduje. Skupina beguncev, s katero je potoval, se je zaradi vojaških blokad preusmerila čez Egipt, Sirijo in Turčijo ter po morju do Grčije.
»Na gumijastem plovilu nas je bilo kakšnih 40 – Eritrejci, Somalci, Afganistanci in Sirci –, in ko so nas Grki prestregli, so nas samo pospremili do mednarodnih voda. Zanje je bila zadeva tako zaključena,« se spominja. Rešile so jih šele turške pomorske oblasti, na katere so med premetavanjem nevarnega plovila na morju čakali pet do šest ur. Prihod v Grčijo se mu je posrečil šele v tretjem poskusu, od tam pa je nadaljeval pot čez Albanijo, Črno goro, Srbijo, Madžarsko in Slovenijo. Po prihodu v Italijo so ga mejne oblasti prijele in ga vrnile v našo državo. Yeman je zdaj že poldrugi mesec v Centru za tujce v Postojni in čaka na izročitev Grčiji, kjer je bil po evropski begunski evidenci najprej obravnavan. Njegov cilj še vedno ostaja Anglija, tudi če bo moral poskušati znova in znova. Tja se je namreč odselila njegova ljubezen še iz otroških dni. Dekle ga je pred nekaj leti poklicalo in ga spodbudilo, da se je odpravil za njo.
Vse več si jih želi domov
»Ilegalnih prebežnikov iz Somalije in Eritreje ne vračamo, četudi pri nas ne zaprosijo za azil, saj bi s tem ogrožali njihova življenja,« pove Jože Konec, vodja postojnskega centra za tujce. Trenutno je tam nastanjenih okoli 20 ilegalnih prebežnikov, večinoma moških, lani pa jih je bilo v vsem letu 425. Med njimi je bilo največ Afganistancev, Kosovarjev, Pakistancev in Somalcev. Povprečna doba bivanja je bila nekaj čez 17 dni, pri čemer najdlje ostanejo tisti, za katere se zapletata ugotavljanje in potrjevanje njihove identitete. »Zavedati se je treba, da to ni zapor in v 90 odstotkih so to ljudje kot vi in jaz, ki se po svetu odpravijo s trebuhom za kruhom,« meni. »Kriza v Evropi se pozna tudi pri tem, da je vse več takih, ki si želijo spet nazaj domov,« doda Jožica Krašovec, socialna delavka v centru. Tujcem, čeprav imajo omejeno gibanje, poskušajo urediti čim bolj normalno življenje: spoštujejo njihove verske običaje, omogočijo jim rekreacijo, organizirajo različne kreativne delavnice, uredili so jim sobo za internet in otroško igralnico. Otroke prebežnikov vključijo tudi v postojnsko šolo, če se postopki vračanja zavlečejo. V centru pa so organizirali celo nekaj porok. Kot še omeni Konec, se lahko tujci, nastanjeni pri njih, vključijo v program prostovoljnega vračanja, ki ga izvajajo skupaj z Mednarodno organizacijo za migracije, kar je za tiste, ki sodelujejo v postopku in se želijo vrniti domov, prijaznejše in predvsem manj stresno.
Med 1500 in 4000 evri za pot
Koprski kriminalisti so v sodelovanju s hrvaškimi in italijanskimi kolegi nedavno razbili tihotapsko mrežo z ilegalnimi prebežniki, ki jo je vodil 50-letni Srb. Iskali so ga kar tri leta, saj se je skrival za različnimi identitetami. Kljub uspehu pa se žalostne zgodbe prebežnikov pišejo še naprej. Na nevarni poti tvegajo svoja življenja, prav tako pa morajo svojim vodnikom odšteti zajetne zneske. Po podatkih Generalne policijske uprave se cene za ilegalno organizirane poti gibajo od 1500 do 4000 evrov, v skrajnih primerih pa vsote presegajo deset tisočakov. Najvišje so cene za ilegalno pot iz Pakistana, Palestine in Sirije.
Varovanje meje 24 ur na dan
»Naše območje je za ilegalne migrante najbolj zanimivo zaradi najkrajše poti med Hrvaško in Italijo,« pojasni Matjaž Kreševič, pomočnik komandirja Policijske postaje Ilirska Bistrica, ki je odgovoren za mejne zadeve. Šestdeset pripadnikov skupine za nadzor državne meje pokriva 54 kilometrov meje s Hrvaško – kakor zapovedujejo schengenski standardi – 24 ur na dan. V prvih petih mesecih letošnjega leta so prijeli 142 ljudi, ki so nelegalno vstopili v našo državo, kar je eden več kot v enakem obdobju lani in tretjina vseh, ki so jih odkrili na območju Slovenije. Pri iskanju beguncev občasno sodelujejo tudi helikopterska enota, vodniki službenih psov, konjenica, vseskozi pa so v stiku s hrvaškimi policisti. Na sledi ilegalcem, poleg uradnih službenih vozil, uporabljajo še civilnega terenca, ponoči pa se pri pregledu pretežno gozdnatega območja poslužujejo tudi naprave za termovizijo.
Sodelovanje z domačini
V primerjavi z letoma 2011 in 2012 je število prijetih prebežnikov nekoliko upadlo, razlog pa naj bi bil v preusmeritvi ilegalnih migracijskih tokov čez Madžarsko. Varuhom meje po eni od ocen uspe prijeti približno petino vseh ilegalcev, ki prečkajo mejo s Slovenijo. Policisti si veliko pomagajo tudi z informacijami, ki jih dobijo od lovcev, gozdarjev in drugih domačinov z obmejnega območja. Ko prebežnika primejo, mu, če je treba, priskrbijo prevajalca, in pregledajo njegove dokumente, če se jih ni že predhodno znebil. Večinoma jih nato predajo hrvaškim mejnim organom ali pa namestijo v postojnskem centru. Redkeje se zgodi, da prijeti prosi za azil, saj je Slovenija zanje večinoma prehodna država.
Od družin do travestitov
»V zadnjem obdobju med ilegalci prevladujejo moški med 20. in 30. letom, lahko pa gre tudi za družine z majhnimi otroki ali skupine po več deset ljudi,« razlaga Kreševič. Januarja so, denimo, na zasneženih Sviščakih prestregli 29 prebežnikov, skritih v kombiju. »Večinoma so utrujeni, prezebli, lačni, tako da jim na policijski postaji, poleg paketa hrane, damo tudi oblačila, ki smo jih zbrali kar policisti sami,« omeni. Kot zanimivost izpostavi, da so pred leti prijeli skupino travestitov, ki so jih predvidoma izgnali iz Italije in so se poskušali tja spet vrniti. Konec lanskega leta so v vagonih vlakov, ki so pripeljali iz hrvaške smeri, našli ljudi, skrite pod naloženo hlodovino. »Zgodilo se je, da so hlodi enega od prebežnikov ukleščili in so morali posredovati gasilci, a na srečo jo je odnesel brez hujših posledic,« pove.
Kolesar? Ne, ilegalec
»Nedavno smo prijeli ilegalnega migranta, ki so ga domačini opazili na kolesu,« pripoveduje policist Dejan Filipčič. »Če bi poleg kolesa nabavil še čelado in športno obleko, bi bil danes že v Italiji, tako pa je preveč izstopal,« se namuzne. Veliko prigod o ilegalnih migrantih kroži tudi med domačini. Neka starejša gospa je, recimo, zjutraj v svoji kuhinji presenečena zagledala nepovabljenega gosta – ki je ravno odpiral hladilnik. Na kakšno od gozdnih cest, ki obidejo uradni mejni prehod, zaradi navigacijske naprave marsikdaj nehote zaidejo tudi turisti, ki si lahko s tem prislužijo kazen zaradi prekrška.
Rutinsko na sledi ilegalcem
»Nekdo je bil danes tu,« meni policistka Dušanka Kristan, medtem ko ročno svetilko usmerja v odvržen zavojček marlbora. Ko si ga pobliže ogleda, ugotovi, da je albanskega izvora. »Ta je zagotovo že v Italiji,« hitro sklene. Zapuščena nekdanja cestarska hiša, pred katero se je ustavila ilirskobistriška policijska patrulja, je pogosto kraj postanka za ilegalne migrante. Potem ko jih vodnik odloži v hrvaški Rupi, prebežniki po gozdu prečkajo mejo pri Jelšanah in so na tej lokaciji večkrat dogovorjeni za organizirano nadaljevanje poti. »Na gumijastem plovilu nas je bilo kakšnih 40 – Eritrejci, Somalci, Afganistanci in Sirci –, in ko so nas Grki prestregli, so nas samo pospremili do mednarodnih voda in za njih je bila zadeva zaključena.«
