KRANJ – Dan po strelskem pohodu sodnika porotnika Marjana Ovina, ki je najprej streljal na soseda Albina in Andrejo Benedik ter ju ranil, nato šel do sestre in svaka Bože in Jožeta Koširja – sestro je umoril, svaka pa ranil – ter na koncu sodil sebi, je v Stražišču težko najti sogovornike. Ves predel Kranja se je zavil v molk, tudi tisti, ki so bili najbližje streljanju, nekateri so celo videli, kako je šel Ovin s pištolo zastava M57, kal. 7,62, po naselju in jo vmes polnil, so tiho. Najbližji sosedi Koširjevih v Delavski ulici, kjer je Ovin streljal drugič, pravijo, da so že vse povedali policiji, drugim pa ne bodo opisovali strahot, ki so se dogajale v sredo točno opoldne.
Hiša, kjer je živel strelec, stoji na vrhu Stražišča, na prvi pogled se zdi, da jo je gospodar pred leti prenehal vzdrževati. Pri sosedovih, kjer so v strahu za dva ranjena iz družine, je mama Marija Benedik zbirala utrinke preteklosti v sosedstvu z Marjanom Ovinom, ki je dan prej streljal na njenega sina in snaho: »Ko je Ovin prvič prišel k nam, se je prišel menit za zemljo, kjer danes stoji njegova hiša. Prav mi smo mu jo prodali, prva leta smo bili prijatelji, v dokaj dobrih odnosih je bil tudi z drugimi v okolici, nato pa se je v nekaj letih sprl praktično z vsemi sosedi, najbolj pa z nami. Ne bi o vzrokih za to, ampak nas je imel res najbolj na piki, sploh ko smo zidali silos in je k nam nenehno pošiljal neke inšpekcije.« Benedikova pobrska po denarnici za slikama sna in snahe: »Z Andrejo je hvala bogu precej dobro, s sinom je pa slabo, so mi rekli, da je ustreljen v noge pa trebuh in ramena in da so ga morali dati v umetno komo. Ostala sem brez dveh najbolj pridnih parov rok na kmetiji.« Nato se spomni letošnjega januarja, ko ji je umrl mož: »Sosed Ovin mi je takrat rekel, da bi bilo bolje, da bi namesto njega umrla jaz. In takrat je že precej konkretno grozil, samo ga nismo jemali resno.«
Spominja se včerajšnjih dogodkov: »Zdaj ko takole premlevam dogodke, sem prepričana, da če Ovin ne bi na cesti videl sina in snahe ter streljal v njiju, bi šel s pištolo v hišo in poiskal mene ter me ustrelil, pa glede na to, v kakšnem stanju je bil, bi lahko postrelil še otroke, ki so bili takrat že doma.« Benedikova še pove, da so otroci prestrašeni, seveda vedo, da sta njuna ati in mamica ranjena in v bolnišnici. Hčer, ki je spala pri stricu in teti, je bilo zvečer tako strah, da so morali podrobno pregledati vsako ped hiše, da je potem legla k nemirnemu počitku.
»Marjan je dejal, da bo, če mu bodo šli rezat noge, postrelil vse Benedikove in Ovinove,« dan po tragediji pove njegov polbrat Bine Ovin. Z bratom, ki je živel nekaj sto metrov stran, sta bila povezana, a ne preveč tesno, saj je bil Marjan tisti, ki je moral vedno imeti prav: »Če je bila stvar črna in sem rekel, da je črna, pa je Marjan trdil, da je bela, je morala biti bela in amen. Tak je bil.« Ko smo povprašali v okolici, ali je kdo vedel, da ima Marjan doma orožje, za katero policija pravi, da ni imel dovoljenja, so sosedovi znali povedati, da je včasih šel v Čepulje in tam vadil streljanje. Kot da bi nakana, ki jo je uresničil v sredo, v njem že dlje tlela. Izvedeli smo, da je za grožnje o strelskem pohodu povedal tudi domačim, a ti so se mu na dan, ko je prišel iz bolnišnice, skrili v drugem kraju. »Kot vem, je šel v bolnišnico na Jesenice na operacijo, morali bi mu amputirati prste ali celo del noge, in ko je izvedel, da operacija res bo, je menda zdravnikom dejal, naj ga izpustijo za dan ali dva domov, da bo registriral avto in uredil neke reči na banki. Pa je potem storil to, kar je večkrat na glas povedal, da bo naredil, če mu bodo hoteli zaradi bolezni odrezati nogo,« pravi polbrat Bine in zamišljeno nadaljuje: »Ko je streljal na Benedikova, je po mojem mislil od njih priti k nam in streljati najprej tukaj in šele potem iti do sestre Bože, a ga je nekaj usmerilo na pot proti njej in se ni sprehodil do moje hiše. Pa bi lahko prišel, ne bi potreboval dolgo, in potem bi se še pri nas zgodila tragedija.« Polbrat ne ve, od kod Marjanu orožje in strelivo: »Pojma nimam, kje je nabavil pištolo in metke.«
Marjan Ovin, ki je bil dve desetletji sodnik porotnik na kranjski sodniji, se je po streljanju na Benedikove odpeljal s svojim oplom do sestre Bože, ki mu je kuhala, odkar je bil ločen. Kot smo lahko izvedeli, naj bi njeno negibno telo, v katero je Ovin sprožil dva strela, našli na tleh s telefonom v roki. Pravijo, da je Ovin prišel do sestre in povedal, kaj je storil Benedikovim. Takrat je njegova štiri leta starejša sestra vzela v roke telefon, da bi poklicala policijo, a jo je brat hladnokrvno ustrelil. Ko je svak Jože Košir to videl, je poskušal zbežati skozi okno, a je Ovin 77-letnika dvakrat ustrelil v hrbet. Potem je cev usmeril nase in pritisnil. Zadnjič.
