Če izločijo še copate, bo Kamenik oproščen

CELJE – Marca bo minilo že kar 20 let od enega najokrutnejših zločinov na Slovenskem, v Tekačevem so umorili štiri ljudi, tragična zgodba pa še vedno nima sodnega epiloga in ga še kar nekaj časa ne bo dobila. Kaj kmalu so sicer na zatožno klop celjskega okrožnega sodišča posadili tedaj skoraj še golobradega Konjičana Kristijana Kamenika, češ da je bil morilec ravno on. In ko jeseni 2016 njegova zagovornika Tomaža Bromšeta pobaramo, ali in kaj se dogaja v tem primeru, de, da popolnoma nič, z izjemo nedavne odločitve višjih sodnikov. »Razveljavili so sklep prvostopenjskega sodišča o neizločitvi dokazov in ga vrnili v vnovično odločanje.« Sicer pa je odvetnik Bromše v zvezi s svojim klientom zelo skrivnosten. Na vprašanje, ali je ta res priprt v Italiji, kjer naj bi ga spomladi prijeli z več kot 50 kilogrami kokaina, namreč odgovori: »Verjetno. Ne vem, že nekaj časa nimam stikov z njim.«

Niso opazili razlike med 41 in 44?

Informacij o tem, kaj se je Kameniku zgodilo oziroma kaj se z njim dogaja v Italiji, je še vedno zelo malo. Pravzaprav je edini uradni podatek sporočilo z Generalne policijske uprave, da so »nas italijanski varnostni organi obvestili, da so 8. maja v Milanu prijeli slovenskega državljana in v njegovem vozilu zasegli 51 kilogramov kokaina«. Le slabo leto je torej na prostosti zdržal Kamenik, saj je šele maja lani na Hrvaškem odslužil osemletno zaporno kazen zaradi preprodajanja mamil na območju Reke.

In tudi zato, ker je bil v letih po Tekačevem več na oni kot na tej strani svobode, se je sojenje zaradi štirikratnega umora sprevrglo v pravo odisejado. K tej so bistveno prispevali tudi majavi dokazi, ali je bil res on tisti, ki je 4. marca 1997 na domačiji Poharčevih s streli iz pištole pokončal 73-letnega Štefana Poharca, njegovo 75-letno ženo Frančiško ter njuni podnajemnici, 36-letno Heleno Krušlin in njeno 17-letno hčer Viktorijo.

Ker pa so bili pred dvema desetletjema standardi preiskovanja zločinov še precej nizki, naj bi kopico morebitnih dokazov v Tekačevem pomendrali kar preiskovalci, zato so tožilci na sodišče prikorakali z bore malo materiala. V resnici je šlo le za par Kamenikovih športnih copat, ki so mu jih zasegli policisti, forenziki pa so podplate primerjali z odtisi nike air max obuval, ki so jih pri Poharčevih našli na dopisu in posestnem listu.

Sprva je kljub kroničnemu pomanjkanju dokazov celo kazalo, da je primer kristalno jasen, saj so slovenski forenziki zatrdili, da so zagotovo Kamenikovi copati puščali sledi v Tekačevem, zato so ga že leta 1999 sodniki obsodili na tedaj najvišjo možno kazen 20 let zapora. Toda sodba je padla na višji inštanci, na ponovljenem procesu se je začel šov v izvedbi tujih izvedencev forenzične stroke. Švicarja, dr. Pierre Margot in dr. Christoph Champod, sta se ponorčevala iz slovenskih kolegov, češ da so popolnoma udarili mimo že v tako osnovni preiskavi, kot je primerjava velikosti. Po njunem je namreč sledi v Tekačevem puščal copat številka 41, Kamenikov podplat pa je številke 44. Za njima je v Celje prišel še Nemec Michael Braune, ki se je nagibal v prid slovenskih izvedencev, a ker v znanosti ni stoodstotnih trditev, ne more podati sodbe o tem, ali je to to ali ni, je pleteničil na sodišču. Zato pa je sodbo podalo sodišče in Kamenika v dvomu oprostilo.

Zastara čez
tri desetletja

Toda tudi oprostilka je padla in leta 2007 se je začelo že tretje sojenje, na katerem so v zvezi s copati mnenje izdelali še angleški izvedenci. Ta proces zaradi Kamenikove mamilarske epopeje bolj ali manj caplja na mestu. Junija lani je okrožni sodnici Jožici Arh Petkovič uspelo izpeljati predobravnavni narok, na katerem je Konjičan krivdo kajpak zavrnil, potem pa se je očitno odvetnik Bromše namenil dokončno opraviti s famoznimi copati. Zatrdil je namreč, da so jih klientu zasegli nezakonito, saj naj odredba sodišča ne bi vsebovala obrazložitve hišne preiskave oziroma naj bi v njej celo pisalo, da bo potekala zaradi sumov, da je Kamenik zagrešil kaznivo dejanje preprodajanja orožja, o umoru pa naj v njej ne bi bilo niti črke. Zato je Bromše skoraj tri ure našteval, kaj vse bi moralo biti po njegovem mnenju izločeno iz kazenskega spisa, in kajpak naštel tudi copate. Sodnica je po osmih mesecih sprejela odločitev, da dokazi v spisu ostajajo, zdaj pa je torej višje sodišče okrožnim kolegom naložilo, naj o odvetnikovi zahtevi odločajo še enkrat.

Ne le sodni izvedenci za podplate, v zadevi Tekačevo so se menjavali tudi sodniki. Ko je sodnica Arh Petkovičeva odločila, da dokazov ne bo izločila, je presedlala na delovno mesto višje sodnice, na okrožnem sodišču pa so se odločili, da se bo s Kamenikom odslej ukvarjala Lidia Kralj; četrta sodnica po vrsti.

In ko se bo proces nekoč vendarle le nadaljeval – Kameniku namreč v Italiji preti kazen dolgoletnega zapora –, bomo najverjetneje znova priča maratonu: odvetnik Bromše je predlagal neposredno zaslišanje več kot 50 prič, izvedencev in strokovnjakov. Predlagal je tudi novega izvedenca sodnomedicinske stroke, ki bi pojasnil natančen čas smrti žrtev, angažiral bi celo strokovnjake z agencije za okolje, ki bi povedali, kdaj natanko se je 4. marca 1997 znočilo, da bi vedeli, koliko so priče sploh lahko videle.

Še dobro pravzaprav, da primer Tekačevo zastara šele leta 2047.