ANKARAN – Od kod se je v nedeljo zjutraj v pritlično stanovanje družine Oršulić v nizu stanovanjskih blokov v Cahovi ulici v Ankaranu pritihotapil tihi ubijalec ogljikov monoksid, zaradi katerega bi lahko za večno zaspali 53-letna Mirjana, njena 34- in 25-letna sinova Sebastjan in Sandi ter 35-letni družinski prijatelj iz Sežane, po treh dneh ostaja neznanka. »Približno 25 let živimo v tem najetem stanovanju, vedno smo legli k počitku z občutkom, da vdihavamo svež in čist zrak. Le naključju gre zahvala, da po nedeljskem vdoru ogljikovega monoksida naše stanovanje ni postalo družinski grob,« je še vedno pretresen Sebastjan, ki je skupaj z mlajšim bratom in družinskim prijateljem končal v ljubljanskem kliničnem centru, medtem ko so mamo Mirjano zadržali v izolski bolnišnici. V ponedeljek popoldan so bili vsi štirje odpuščeni.
Preseljeni v motel
Preiskava o vdoru skoraj smrtonosne koncentracije ogljikovega monoksida v pritlično najemniško stanovanje Oršulićevih v zadnjem od niza stolpičev tik za stanovanjsko-poslovnim centrom in nad tamkajšnjim vrtcem torej še vedno ni končana. Z njo se poleg kriminalistov in kriminalističnih tehnikov ukvarjajo pripadniki civilne zaščite, vključeni so tudi strokovnjaki Instituta Jožef Stefan. Prve meritve so pokazale, da je bila v spalnici stanovanja, kjer sta spala brata in njun prijatelj, koncentracija ogljikovega monoksida kar 80-odstotna, manj ga je bilo v dnevnem prostoru, kjer je spala Mirjana. Meritve takoj po prijavi zastrupitve z ubijalskim plinom niso pokazale izvora monoksida in tega, kako je vdrl ravno v stanovanje Oršulićev, manjšo vsebnost pa so zaznali tudi v sosednjem pritličnem stanovanju.
Prav zaradi nepojasnjenega izvora ubijalskega plina so se na občinskem štabu civilne zaščite Mestne občine Koper odločili, da prizadeto družino preselijo, zagotovili so jim začasno bivališče v enem od koprskih motelov. Kakšna bo njihova nadaljnja usoda, bo verjetno znano prve dni po novem letu, zagotovo pa se v stanovanje ne bodo vselili, dokler ne bo ovržena najmanjša možnost, da bi se nevarnost lahko ponovila.
Kaj se je dogajalo od sobotne noči do nedeljskega jutra, nam je razložil Sebastjan, ki je po doživetem šoku še najbolj zbran: »V soboto ponoči smo s prijateljem in mamo legli k počitku. Jaz in prijatelj sva odšla v spalnico, mama je legla na kavč v dnevni sobi. Zgodaj zjutraj je prišel še brat, ki se je do takrat zabaval s prijatelji. V nedeljo smo po zajtrku nameravali za dva dni odpotovati na Hrvaško, kjer bi preživeli božične praznike. Malo po sedmi uri je prijatelja pritisnilo na vece. Ko je prišel do straniščne školjke, ga je obšla slabost. Zgrudil se je, z glavo udaril v kotliček, ropot je prebudil mamo, ki je šla za njim in videla, da negibno kleči ob školjki. Zakričala je in me prebudila. Stekel sem v kopalnico in videl mamo, kako drži prijatelja, ki je bil v nezavesti, takrat je slabost obšla tudi mene, zgrudil sem se na tla. Hrup in mamino kričanje sta prebudila Sandija, ki je poklical na številko 112, po pomoč pa je stekel še k sosedi.« Oba s prijateljem sta čez nekaj minut prišla k sebi. Sebastjana je drugič obšla slabost v dnevni sobi, ko se je ponovno zavedel, se je odpravil proti balkonu. Čutil je namreč, da ga nekaj duši, poskušal je zajeti svež zrak, vendar se je že pri balkonskih vratih znova zgrudil.
V hiperbarični komori
»Po drugem klicu so prispeli gasilci in reševalci. Z reševalnim avtomobilom so najprej mene in prijatelja, ki sva bila v najslabšem stanju, odpeljali v izolsko bolnišnico, tja sta se z osebnim avtomobilom pozneje pripeljala mama in Sandi. Pregled je pokazal, da imava tako visoko koncentracijo ogljikovega monoksida, da so naju z rešilcem odpeljali v klinični center v Ljubljano in naju dali v hiperbarično komoro. V Ljubljano so za nama pripeljali tudi Sandija, ki je očitno zaužil manj monoksida, vendar je bilo njegovo stanje kritično. Mamo so zadržali v izolski bolnišnici. Očitno je terapija v komori učinkovala, tako da smo bili v ponedeljek popoldne vsi napoteni domov. Tudi mama je v ponedeljek popoldan zapustila izolsko bolnišnico. Ob odpustu so nam povedali, da bi lahko vsi za večno zaspali, če se ne bi zjutraj prebudil prijatelj,« je usodne trenutke in potek zdravljenja opisal Sebastjan. Mimogrede: izolska splošna bolnišnica nima hiperbarične komore, kar je čudno, saj bi lahko velikokrat koristila ob nesrečah številnih potapljačev, pri utopitvah plavalcev, ki se ne končajo s smrtjo, tudi pri zastrupitvah z ogljikovim monoksidom ob nepravilnem zgorevanju grelnih naprav in požarih. Komoro sicer ima mornariški odred Slovenske vojske, žal pa ni namenjena širši uporabi.
Sebastjan je še dodal, da so jim v odpustnem pismu priporočili obisk nevrologa zaradi morebitnih posledic na živčnem sistemu in opravljanje psiholoških testov. Dvakrat na dan gasilci koprske poklicne brigade z eksplozimetri merijo koncentracijo ogljikovega monoksida v stanovanju Oršulićevih. Napravi sta včeraj pokazali na koncentracijo nič, čeprav se takoj po vstopu v spalnico začuti oster vonj po zažgani plastiki ali bakelitu, ki v hipu razdraži nosnici. Kdaj se bodo Oršulićevi znova vselili v svoje stanovanje, ni znano. Po Sebastjanovih besedah so še vedno tako pretreseni, da si vrnitve niti ne želijo in bodo poskušali poiskati možnost nadomestnega stanovanja.
Blok št. 14 v Cahovi ulici je Primorje zgradilo leta 1985. Zaradi dotrajanega dimnika so pred tremi leti prepovedali kurjenje v bloku, kljub temu pa je sosed nad Oršulićevimi kuril drva v lončeni peči, toda prve ugotovitve so pokazale, da naj monoksid v pritlično stanovanje ne bi prišel skozi dimno tuljavo.
50 smrti na leto
Zastrupitev z ogljikovim monoksidom (CO) spada med najpogostejše zastrupitve v zimskih mesecih. Statistično zaradi tega nevarnega plina brez barve, vonja in okusa vsako leto umre vsaj 50 ljudi. Pri četrtini primerov gre za samomor, večina preostalih pa umre nenamerno, predvsem v zimskih mesecih. Kot navajajo strokovnjaki, se CO v stanovanjih sprošča pri nepopolnem zgorevanju lesa, kurilnega olja, bencina, plina, oglja in premoga, tudi v krušnih pečeh in kaminih z odprtim ognjem, v plinskih ogrevalnikih vode ter v dizelskih oziroma bencinskih motorjih. Pri običajnem gorenju v pečeh in ob pravilnem zračenju se CO v stanovanju ali delavnici ne sprošča v nevarnih količinah. Toda bog pomagaj, če gorilna naprava oziroma dnevna soba ali kopalnica nimajo ustreznega prezračevanja!
Zahrbtni dušljivec
Kot opozarja dr. Lucija Šarc s Centra za zastrupitve Interne klinike UKC Ljubljana, je CO izjemno zahrbten plin brez barve, vonja in okusa, zato ga naša čutila ne zaznajo. »CO je kemični dušljivec, ki v našem organizmu onemogoči izrabo nujno potrebnega elementa, kisika. CO prekine dihalno verigo, to je za življenje nujno potreben proces pridobivanja energije, ki poteka v vseh celicah našega organizma.« Blaga zastrupitev s CO povzroči glavobol, omotičnost, slabost, utrujenost, tudi bruhanje. »Pri hujših zastrupitvah pa pri zastrupljencu opažamo hujši glavobol, bruhanje, motnje vida, hitrejše bitje srca, krče, izgubo zavesti, kar lahko vodi v smrt,« kalvarijo zastrupitve s CO opiše dr. Šarčeva.
