Časar ne pride na sodišče niti, ko toži

KOPER, LJUBLJANA – Na oglasni deski koprskega sodišča ne visi več Robert Časar. Pravzaprav ne visi več tistih nekaj listov, ki se jih ta tako boji, da se jih noče niti dotakniti, kaj šele da bi jih prevzel s sodno pošto. In ker ta sodba koprskega višjega sodišča, ki je tega zaradi krivdnih razlogov odstavljenega šefa državne Luke Koper za pet let in devet mesecev poslalo za rešetke, ne visi več, se šteje za vročeno. Najverjetneje že danes bo tako na Časarjev naslov priromal poziv na prestajanje kazni. Kriv je nečednih poslov okoli odkupa zemljišč na Orleški gmajni pri Divači in poslovnega objekta Luna v Sežani.

Po posel v Istanbul?

Toda koprska dopisnica nacionalne televizije Eugenija Carl poroča, da obstaja bojazen, da Časarja tudi ta poziv ne bo dosegel. »Išče ga namreč cela Slovenija, vročevalci in detektivi ga iščejo po državi ter še kje drugje. On pa ne sprejema sodne pošte, ne dviguje sodb.«

To so bile besede, ki jih je Carlova izrekla v mikrofon, vendar ne v televizijskega, temveč sodnega. Na ljubljanskem okrajnem sodišču namreč proti njej poteka pravda, toži pa jo ravno Časar, ki ga je bojda užalil eden od njenih novinarskih prispevkov.

Toda njega, ki bi mu moralo biti v interesu, da prihaja na sodišče, če res hoče od nje in RTV Slovenija iztožiti 10 tisočakov, pred sodnika Franca Kopšeta včeraj ni bilo. Njegova odvetnica Nina Naglič je le skomignila, da s klientom že nekaj časa nima stikov.

Pa ne le ona, tudi tisti, ki ga iščejo, da bi ga zaradi še drugih njegovih domnevnih grehov spravili na zatožno klop in za zapahe, z njim ne morejo navezati stikov. In čeprav nam je neki njegov znanec namignil, da »Časar ni tip Zavašnika, da bi postal ubežnik pred kaznijo, saj se v tujini ne bi znašel in niti jezikov ne ve«, je dejstvo, da je izpuhtel, ko je izvedel, da se bliža čas njegove selitve na ono stran svobode.

V pravdi s Carlovo je prišel le na poravnalni narok, potem pa se je opravičil že za naslednjega, bilo je to lani oktobra. Poslal je namreč neki dopis v angleškem jeziku (zakaj ni v slovenščini, se je včeraj pridušal pooblaščenec Carlove, odvetnik Samo Ošabnik), da mora na poslovni sestanek v Istanbul, saj so se odločili, da sprejmejo sodelovanje z njim in bi začeli projekt, na sestanku pa bodo tudi partnerji z Daljnjega vzhoda, zato je nujna njegova navzočnost.

O kakšnih poslih gre, ni bilo zapisano niti črke, toda poslovni partnerji, če so to res, očitno ne vedo prav ničesar o Robertu Časarju. Z njim bi sklepali posle, on pa je obsojen na dolgoletno zaporno kazen, in najverjetneje ne bo čudež, če se bo dolžina prisojenega mu bivanja v zaporih z novimi sodnimi zgodbami še povečala.

»Ne bo me utišal«

In zakaj se je s tožbo sploh spravil nad novinarko TV Slovenija, svojega izostanka za včeraj pa denimo sploh ni opravičil? V pravnem jeziku se temu reče zaradi razžalitve dobrega imena in časti, toda Carlova je prepričana, da dobro ve, v katerem grmu tiči zajec. »Rad bi me utišal, da ne bi več poročala o njem,« pravi, a vztraja, da bo ostal njena priljubljena stranka vse do tistega dne, ko se bo proti njemu zaradi domnevnih poslovnih grehov pravnomočno končal še zadnji postopek na sodiščih. »Ne uspe mi več prešteti, koliko teh kazenskih zadev je, toda mislim, da jih je osem ali devet.«

Tista, zaradi katere jo toži, je po njenih informacijah sicer še v sklepni fazi sodne preiskave. Predlani je poročala o tem, da je Luka Koper pri podjetju Inox naročila izdelavo količkov za količenje zemljišča, ki ga je luka kupila pri Beltincih, vrli Inoxovi delavci pa so za ta denar – državni in davkoplačevalski torej – izdelali nadstrešek za hišo in ograjo, ki sta začeli krasiti Časarjevo hišo v Portorožu.

Ali in kako hude so njegove duševne bolečine, ki mu jih je s prispevkom Luški denar za Časarjevo ograjo in nadstrešek bojda naredila Carlova, bomo izvedeli šele, ko in če se bo končno pojavil na sodišču, toda novinarka je prepričana, da jih v resnici sploh ni imel. Po njenem so o tej zgodbi občila poročala že več let, njen prispevek pa je imel le eno dodano vrednost, in sicer, da je objavila informacijo, da so tožilci na sodišču v tej zgodbi zahtevali uvedbo preiskave.

In čeprav ji v tožbi Časar očita marsikaj, je bilo opaziti, da Carlovi najbolj dvigne pritisk tisti del, ki od nje terja razkrivanje njenih virov. Tudi odvetnica Nagličeva je povrtala vanjo: »Od kod ste dobili to informacijo, ste imeli dokument?«

»Saj ne pričakujete, da vam bom povedala. Očitno sem na fakulteti kaj prespala in v 20 letih novinarskega dela vse počela narobe. Kolikor jaz vem, je novinar dolžan spoštovati zaupnost svojega vira in ga zaščititi. Če bi bil gospod Časar zdaj tu, bi ga prav rada vprašala, v katerem kodeksu ali bukvi je prebral, da mora novinar razkriti svoj vir. Ravno v tem primeru pa sem imela dober, zanesljiv in kredibilen vir. Ne enega, celo več jih je bilo. Seveda pa mi niti na misel ne pride, da bi jih izdala.«