LJUBLJANA

Bulmastifi grizli 10 minut, 22 šivov

Objavljeno 25. februar 2012 09.40 | Posodobljeno 24. februar 2012 19.27 | Piše: Boštjan Celec

V aferi Bulmastifi je prišla na vrsto pravda pasje inštruktorice Metke Zorc.

Hajdinjak trdi, da je Zorčeva vedela za napad bulmastifov na Megliča (foto: Marko Feist).

LJUBLJANA – »Ko mi je vodja Meli centra Repče in trebanjskega kinološkega društva Dušan Hajdinjak ponudil, da za pet evrov na uro pomagam pri prevzgoji nekih psov, nisem vedela, za kakšne pse gre, niti tega, da so nevarni,« je po včerajšnjem propadlem poravnalnem naroku na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča zatrjevala 47-letna Metka Zorc.

Zanjo so bili kužki

Ko se ji je zgodilo, bilo je sredi leti 2006, sploh ni bila pasja inštruktorica, le v lokalnem društvu so ji podelili naziv inštruktor I., ki ga nacionalna kinološka zveza ne priznava in ki je namenjen začetnikom, »ki smejo šolati le normalne, torej neagresivne pse«.

V Hajdinjakovi družbi se je tako napotila na Gmajnice in ga med potjo pobarala, za kakšne pse gre, kaj bo morala z njimi početi, pa ji je bojda odvračal, »boš že videla, ko pridemo tja«. »Tam so bili ti trije psi. Nisem vedela, da so bulmastifi, saj jih prej še nikoli nisem videla, nikoli nisem slišala za to pasmo. Tam sta bila tudi njihova lastnika Zora Roter in Saša Baričevič. O njih sta govorila kot o zelo prijaznih živalih, ki niso nikoli nikomur storile nič žalega, da jih je pa tisti izzval, zato so ga napadli, in jih morata zaradi tega dati na prevzgojo.«

Tisti, o katerem sta govorila, je bil Stanislav Meglič, ki so ga razvpiti ljubljanski bulmastifi skoraj raztrgali pri živem telesu le nekaj mesecev prej, torej sredi marca 2006. »Šele potem ko so napadli mene, sem izvedela za to, da gre za Megliča in kakšna je resnica o teh psih. Roterjeva in Baričevič ga namreč nikoli nista poimenovala z imenom in priimkom, za njiju je bil pač moški, ki je izzival njune pse,« trdi Zorčeva.

Če gre torej verjeti Metki Zorc, za pasji napad na Megliča prej res ni slišala, čeprav je bil že kar nekaj mesecev glavna medijska zgodba v Sloveniji. »Nisem vedela, saj nisem spremljala občil, še zdaj jih ne. Prebiram le Našo ženo.«

Pred sodnico Jadranko Juhant od Baričevičevih dedičev (staršev) in Hajdinjaka zahteva 18.000 evrov odškodnine, ker je na Gmajnicah tudi sama doživela bližnje srečanje z bulmastifi Atosom, Atlasom in Joy. Kot pripoveduje v prid svoji tožbi, se je z njimi srečala kar nekajkrat, a je ves čas verjela, da gre za prijazne kužke, ki jih je smela tudi pobožati. Tako je bilo tudi 7. julija 2006, »ko so bili vsi v ogradi, ob njih sta bila Roterjeva in Baričevič. Gospa mi je pomahala z igračo, ki jim jo je kupila, in me povabila v ogrado. Čim sem vstopila, me je Atos pritekel pozdravit. Skočil je na moja ramena. 'Dol!' se je glasil moj ukaz. Ubogal je. Pa sta pritekla še Joy in Atlas. Vsi so skočili name. 'Dol!' Ubogali so. Tedaj pa se je Joy naenkrat zapodila vame in me začela gristi. Pridružila sta se ji tudi druga dva. Zaganjali so se vame, Roterjeva in Baričevič pa sta samo stala in gledala.«

Življenje si je rešila s hitrim begom iz ograde. Če imamo prave informacije, je napad trajal od 10 do 15 minut, na urgenci je dobila 22 šivov. »Svetovali so mi, naj ostanem v bolnišnici, pa je Roterjeva rekla, da bo že ona poskrbela zame. Odpeljali so me domov k njej in Baričeviču, dala mi je injekcijo, dobila sem zdravila in viski. Rekla mi je, naj spijem, da bo bolj prijelo.«

»Izrezovala je članke«

Zaslišan je bil tudi eden od toženih, in sicer Dušan Hajdinjak. A po njegovem Zorčeva ne govori resnice, »saj smo imeli v času, ko se je zgodil napad na Megliča, tečaj šolanja psov, ki se ga je udeleževala tudi Meta. To je bil pravi medijski bum, tudi na tečaju smo se pogovarjali le o tem. Prav Meta je bila najbolj zavzeta. Iz časopisov je izrezovala članke o napadu na Megliča in jih prinašala na tečaj.«

Sicer pa je Hajdinjak nekaj dni po napadu na Zorčevo za Slovenske novice dejal, da so se na šolanje psov zelo dobro pripravili: »Spoznavni dan z bulmastifi je bil 29. junija, do dogodka so bili šolanja deležni že petkrat. Izdelali smo načrt za njihovo resocializacijo, v prvi fazi šolanja bi vsakemu psu namenili več kot 100 ur, pravzaprav jih je treba 300.« Sicer pa so imeli vsi, tako pravi Hajdinjak na sodišču, ki so sodelovali v projektu na Gmajnicah, natančna navodila o tem, kakšne so njihove naloge. Zorčeva v ogradi ni imela kaj početi, saj bi morala le mimo nje na povodcih voditi druge kužke, da bi s tem preizkušali odnos bulmastifov do šibkejših sorodnikov.

Deli s prijatelji