LJUBLJANA – Od pomorske tragedije pred obalo Rovinja je minilo dvajset let, a precej skrivnostno izginotje tedaj komaj petletne Urške Rednak iz Ljubljane še vedno ni pojasnjeno. Glede na to, da trupla kljub temeljitemu iskanju nikoli niso našli, še dandanes ni mogoče z gotovostjo trditi, da je deklica res utonila. In če k temu dodamo, da se je več kot desetletje po nesreči celo oglasil neki domnevni očividec, ki naj bi slišal, da je nekdo deklico rešil iz vode in jo odpeljal, bi tragična zgodba kljub časovni oddaljenosti še vedno zahtevala vnovično in obširno poizvedovanje. Dvajset let je res dolga doba, vendar pa, dokler dogodek ni povsem pojasnjen, upanje ostaja ...
Brodolom prenatrpane turistične ladje
Urška Rednak je tako še vedno na dolgem seznamu pogrešanih oseb, ki ga vodijo na Generalni policijski upravi. O njeni usodi seveda ne morejo povedati nič novega, saj je bolj ali manj jasno, da Urškino usodo lahko razjasni le kakšno neverjetno naključje. Za deklico je izginila vsaka sled 10. avgusta 1992. Le redki se še spominjajo nesreče, ko je tistega avgustovskega dne na morju pred Rovinjem brodolom doživela prenatrpana turistična ladja Jablanac. Po brodolomu je prišlo na dan, da je kapitan, 64-letni Nikola Vuković, na krov ladje, registrirane za devetdeset potnikov, vkrcal kar 132 ljudi, med njimi 24 otrok. Poleg njih je bilo na krovu še osem članov posadke. To je bila gotovo usodna kapitanova napaka, a ne edina; iz poreškega pristanišča je namreč izplul, čeprav se je razbesnelo neurje z orkanskim vetrom.
Njegova odločitev je bila usodna
V trenutku, ko so se potniki stiskali na zavetrni strani palube, je v bok treščil visok val in nekaj potnikov odplaknil v morje. Ljubljančana Hilda in Franci Koren sta pri tem umrla, okoli petdeset ljudi je bilo ranjenih, za komaj petletno Urško pa se je tedaj izgubila vsaka sled.
Nesreča se je zgodila blizu obale Crvenega otoka pred Rovinjem in kaj hitro se je v bližini zbralo več reševalnih čolnov in drugih plovil, ki so priskočila na pomoč brodolomcem. V paniki, ki je spremljala reševanje, so nekatere potnike odpeljali v Rovinj, druge v Poreč, nekaj čolnov je brodolomce odložilo na Crvenem otoku. Zaradi zmede pravzaprav nihče ni vedel, kam so odpeljali posamezne rešene potnike.
Usodni val
Edo in Zalka Rednak sta bila na ladji s hčerama, petletno Urško in sedemletno Anjo. Ko je v ladjo treščil val, je tri člane družine Rednak vrglo proti stopnicam, ki vodijo na zgornjo palubo, Urška pa je izginila. Prepričani so bili, da jo je odplaknil val, in ostalo je le upanje, da so jo iz vode pobrali reševalci in odpeljali v bolnišnico. Toda po iskanju na vseh koncih je sledila grozljiva ugotovitev – Urške ni bilo nikjer.
V naslednjih dneh je sledila obširna iskalna akcija, prečesali so morsko dno na širšem območju nesreče. Nesrečnim staršem so pojasnili, da so s posebnimi mrežami dobesedno strgali po morskem dnu, in če bi Urška utonila, bi gotovo našli truplo. Morje niti po nekaj dneh ni dalo odgovora, čeprav je znano, da voda skoraj vedno vrne svoje žrtve; če ne takoj, vsaj po nekaj dneh. Medtem je policija sestavljala seznam potnikov, na koncu je ostala neznana le usoda majhne, ljubke deklice.
Starši se niso vdali in so iskali naprej
Zaradi govoric, ki so se pojavile, se je prikradel dodaten strah; če Urška ni utonila, je morda res, da je bila ugrabljena. Neka ženska, Italijanka, je namreč Urškini mami povedala, da je videla moškega v čolnu, ki je v naročju držal dekletce, zavito v rjuho. Deklica naj bi bila nezavestna, moški pa naj bi pristal na nekem neobljudenem otočku v bližini. Starši so z velikim upanjem sledili tej pripovedi, pozneje so celo obiskali žensko, ki naj bi potrdila, da je bila deklica podobna Urški. Nič novega niso izvedeli.
Je šlo za ugrabitev?
Iz vsega tega se je rodila zgodba o možni ugrabitvi. Tudi policija je upoštevale to možnost, toda iskanje ni prineslo uspeha. Obstajali so amaterski posnetki brodoloma, ki jih je posnel turist s sosednje ladje, toda podrobnejši ogled in proučevanje nista podala nič oprijemljivega. Za policijo velja, da pogrešana oseba ostane na seznamu, dokler ne najdejo njenega trupla in ugotovijo vzroka smrti.
Toda, ali je Urška sploh umrla?
Ob eni prejšnjih obletnic tega dogodka je Urškina mati Zalka dejala, da njihova družina še vedno upa, da se Urška nekoč pojavi. Zato, je povedala, nikoli niso sprožili postopka, s katerim bi Urško razglasili za mrtvo. Najhujša je seveda negotovost, ki traja vsa ta leta. Je hči še živa?
Oranžni gumenjak
Kot rečeno, se je pred nekaj leti oglasil moški iz Izole, predstavil se je za Branka. Dejal je, da je slišal, da naj bi deklico iz vode pobral neki moški v oranžnem gumenjaku. Neka ženska naj bi mu pokazala, kdo je ta moški, ni pa znal natančno povedati, kako naj bi prišel na sled domnevnemu osumljencu. Trdil je, da gre za češkega državljana z imenom Peter. Čeh, tako je dejal Branko, naj bi bil zaposlen v popravljalnici gumijastih čolnov v Trstu, na počitnice pa naj bi redno hodil v Istro, v Rovinj. In to naj bi počel še vsa leta po brodolomu turistične ladje. »Večkrat sem ga videl, ker tudi jaz hodim v Rovinj, nazadnje leta 2003,« je takrat povedal Branko. »Z njim je bilo več otrok, deklet, in ena med njimi bi lahko bila Urška!« Dodal je še, da naj bi bila dekleta nesproščena, zato se mu je zdelo še bolj sumljivo. In omenil, da je o vsem obvestil izolsko policijo.
Kaj, če sploh kaj, je odkrila policija, ne vemo
Je pa jasno, da je treba pričujočo izpoved jemati z veliko rezervo, kajti moški ni imel nobenega dokaza. Se je zdaj, po dvajsetih letih, morda kdo spomnil še katere zamolčane podrobnosti o nesreči pred Rovinjem pred dvajsetimi leti?
Izginili na morju
Pri nas beležimo še tri osebe, ki so izginile na morju, njihovih trupel pa niso nikoli našli. Eden od teh je Milan Grizold iz Radelj ob Dravi, rojen 26. marca 1965, ki je bil zaposlen kot kuhar na ladji Kranj. Njegova ladja je 25. novembra 1994 izplula iz pristanišča v Singapurju, dva dni zatem pa je Grizold na nepojasnjen način izginil z ladje.
Podobna usoda je doletela Mariborčana Bogomirja Boršiča, rojenega 1955. Na ladjo Bled se je vkrcal 25. maja 2000 in z njo odplul v Avstralijo. Kmalu zatem, ko so 19. junija 2000 izpluli iz pristanišča Grotte Island, se je za njim izgubila sled. Sprožili so iskalno akcijo, vključilo se je več ladij, ki so prečesale območje, toda Boršiča niso našli.
Že prej so na seznam izginulih z ladij uvrstili 18-letnega Jureta Setnikarja iz Dobrove pri Ljubljani. Avgusta 1996 je bil na trajektu, ki je prevažal turiste iz Grčije v Benetke, 31. avgusta, pet ur pred pristankom v Benetkah, pa so Jureta pogrešili. Po dveh dneh neuspešnega iskanja so akcijo zaključili. Komaj štirinajst dni pred tem je na isti poti s trajekta izginila neka francoska turistka.