ŽUŽEMBERK – Pokopališče, ta zadnji kraj človeškega postanka na našem planetu, je v zgodovini veljalo za svetinjo; a venomer se pojavijo takšni ali drugačni plenilci v človeškem rodu, ki tudi tod vidijo priložnost, da se jim kaj prilepi na prste. Če so grobnice razkošne in polne bogastva kot v minulih civilizacijah, je motiv viden. Verjetno pa si kak Alojz, Anton, France ali Ignac v času svojega življenja niso mislili, da jih bo živa roka oropala, ko jih ne bo več.
Pa prav to se je zgodilo v začetku tega tedna na Vrhovem pri Žužemberku, kjer so pokopališče za Vrhovčane in še tri sosednje vasi: Gornji Križ, Dolnji Križ ter Vrh pri Križu. Neznani plenilci grobov so se tokrat spustili na pokopališče ob cerkvi, iz katere so že dvakrat pobrali dragocene starine in umetnine. Tokrat so se pohlepni kremplji stegovali po lučkah oziroma lampicah iz medenine ter vazah iz kovinskih zlitin. Kakšnih deset grobov je nastradalo v nočnem pohodu, ki ga je soseda Anica Špelko zgrožena odkrila v naslednjem jutru.
Navsezgodaj v sredinem jutru se je odpravila po gobe. »Okoli devetih sem se vračala in sem šla mimo cerkve na pokopališče pogledat, ali je cvetje še sveže,« začne Anica opisovati grozno odkritje. Sprva je videla rože na tleh in mislila, da je tako močno pihal veter: »Nato pridem tja in vidim, da je vložek iz vaze z rožami na tleh, vaze pa ni. Ko sem pogledala malo bolje, sem videla, da je vaza odšraufana. Vidim, da ni pol naše lučke pa da je nima več niti soseda.« Anica je ostala brez vaze in s polovico lučke, ta je zdaj potrebna popravila.
»Kar neslo me je ven; najprej sem šla k sosedu in nato je soseda poklicala policijo. Popoldne sta najprej prišla dva policista, danes pa še kriminalist, ki je vse fotografiral. Nato smo uredili za prvo silo,« opisuje. Škoda je finančna, a še bolj duševna; Anico bo pohod nespoštljivih tatinov stal okoli 200 evrov: »Toda ne gre samo za denar. Ko sem to zagledala, me je tiščalo tu noter,« se dotakne srca. Podobno so se počutili ljudje po okoliških vaseh, ki jih je Anica s sosedo obveščala, kaj se je zgodilo na njihovem pokopališču, koder je bil grdo skaljen večni mir.
»Poklicala sem svojega mojstra in mi je povedal, da je bil pokraden mesing, ki ima visoko ceno. Po moje so kradli zaradi kovine,« pravi Anica. Meni, da to zavrženo dejanje kaže, kako malo je danes medčloveških odnosov, če sploh še lahko govorimo o njih. »Tudi žlebovi s hiš so osebni, a grob je še bolj. Grdo je to,« pove z grenkobo v glasu.
Na božji njivi tega ne bi bilo treba
Jožica z Vrha pri Križu pravi, da je imela srečo – vaza je ostala cela, ker ni iz kovine: »Ti se matraš, drugi pa gre lomastit, toda ravno na božji njivi tega ne bi bilo treba,« pravi z otožnim pogledom. »Kraje se dogajajo večkrat, ampak tole pa je res žalostno. Daješ v namen, potem pa včasih ni tam gor niti teden dni.« Meni, da se je vse skupaj zgodilo v skrivnostni deževni noči, ter ne razume, kakšen človek bi to lahko naredil.
Pred vhodom na pokopališče srečamo tri generacije Vrhovčank; babico, mater in vnukinjo, ki stanujejo nedaleč od kraja skrunitve. Babica pravi, da so za neljubi dogodek izvedeli od sosede večer prej: »Nekaj groznega je to, našega groba na srečo niso poškodovali,« pravi, njena hči pa doda: »Naš grob jim ni bil interesanten. En grob je sicer nov, a očitno ni bil dovolj zanimiv.« Na pokopališču je vidna tudi lučka na grobu Petra, ki so jo poskušali suniti, a jim ni uspelo; steklo razsuto leži po tleh, lučka še stoji na konstrukciji. Nekatere rože še vedno ležijo okoli cerkve; niso jih mogli vtakniti nazaj v manjkajoče vaze.
Ljudem – pokojnim, še bolj pa živim – je narejena škoda, po drugi plati bodo storilci bistveno manj profitirali, kot so storili škode. Da ni šlo za objestnost ali vandalizem, ampak krajo, priča tudi izbor polomljenih in odtrganih predmetov, ki so jih storilci odnesli. Pri vandalizmu ali objestnosti gre za uničenje večjih razmer, škoda je manj načrtna, razsulo pa večje. Tod se ponuja sklep, da so storilci svoje storili premišljeno, trezno, brez pomiselka o svetosti kraja in grehotnosti lastnega početja.
Kdo je to storil? Tri sogovornice, tri različna mnenja. Ena je prepričana, da so to storili Romi oziroma Cigani, ki se nenehno vozijo naokrog. Druga pravi: »Sumiš lahko koga, toda če ne vidiš, ne moreš reči.« Tretja pa povsem resno reče: »Ne moreš reči, da so bili Cigani, ker so nekateri civili hujši od njih.« Hudo je tudi, da živimo v časih, ko niti naši grobovi ne bodo več varni pred roparskimi kanaljami najhujše vrste. Takih, ki jim ne bo svet niti posvečen kraj. Očitno bo tudi spomin na najdražje postal dražji, kot si mislimo. Spoštovanje pokojnih nasploh pa je očitno že zdavnaj pristalo na zgodovinskem smetišču ...
