LJUBLJANA – »Izjavljam, da nisem kriv za očitano mi kaznivo dejanje, saj v kritičnem času na kritičnem mestu, ko je prišlo do smrti peške Ajde P., nisem upravljal vozila, ampak ga je upravljala oseba, ki je ne bom imenoval, saj gre za ožjega družinskega člana.« Tak je bil pisni zagovor zdaj 48-letnega Leopolda Režuna, ki so ga tožilci posadili na zatožno klop ter mu očitali, da je iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. Obtožba je bila vložena davnega leta 2012, v zgodbi so se zaradi tako imenovane okuženosti zamenjali kar štirje sodniki in šele višja sodnica Lea Habjanič s kazenskega oddelka okrožnega sodišča v Ljubljani je nedavno v zadevi odločila: ustavila je kazenski postopek proti Režunu.
Da je za njim skoraj desetletje dolga kalvarija, priča podatek, da se je prometna nesreča, za katero je bil obtožen, zgodila že leta 2009, natančneje 7. februarja. Okrog pol sedmih zvečer naj bi se s ford fusionom peljal od Trojan proti Izlakam, načina vožnje pa naj ne bi prilagodil stanju ceste in vremenskim razmeram, saj je bil mrak, cestišče je bilo slabo osvetljeno, deževalo je. Zaradi tega je prepozno opazil 35-letno peško, ki je hodila po sredini njegovega voznega pasu, brez zaviranja je trčil vanjo, pri padcu pa se je Ajda tako hudo ranila, da je umrla. Voznik avtomobila je nato še pobegnil s kraja nesreče.
Avgusta lani je neokuženi Habjaničevi uspelo izpeljati glavno obravnavo, na kateri se je Režun skliceval na že nekaj let pripravljeno pisno izjavo, da torej usodnega večera sploh ni vozil on, ampak eden od njegovih sorodnikov. Je pa le povedal, kdo naj bi vozil avto, saj je ta vmes umrl. »Bil je to moj oče.«
Na koncu se je sicer izkazalo, da skop zagovor sploh ni bil pomemben za razplet primera, ampak je imel pri tem odločilno vlogo izvedenec za raziskavo in analizo prometnih nesreč Stanko Špehar. Ta je v mnenju zapisal, da je voznik forda, ko je vozil po omenjeni cesti, v peško trčil s hitrostjo 52 kilometrov na uro, kar je 38 kilometrov na uro manj od dovoljene hitrosti 90 kilometrov na uro. Ob dežju in megli bi se na mokrem in neosvetljenem vozišču voznik avtomobila po njegovem lahko izognil trčenju, če bi odreagiral na razdalji 35 metrov, kolikršen domet imajo kratke luči.
Peška je, je nadaljeval izvedenec, hodila po sredini vozišča, oblečena je bila v črna oblačila in najverjetneje je med hojo vijugala, saj naj bi imela v krvi 2,5 promila alkohola. Peška na sredini ceste za voznika forda ni mogla biti pričakovana ovira, saj bi morala hoditi ob levem robu vozišča gledano iz smeri voznika. Na vprašanje Režunovega zagovornika Benjamina Peternelja, kdo je povzročil kritično situacijo, peška ali voznik, je izvedenec odgovoril, da peška.
Tožilstvo je kljub ugotovitvam izvedenca, ki so bile v prid obtoženega, vztrajalo pri obtožnici, vendar le nekaj mesecev, nato pa je sodišču sporočilo, da zaradi pomanjkanja dokazov umika obtožbo proti Režunu. In ker niti Ajdini svojci niso prevzeli kazenskega pregona, je sodnica izdala sklep o ustavitvi kazenskega postopka.
