TUNCOVEC – Šestindvajset let je minilo od umora v Spodnjem Sečovem pri Rogaški Slatini. Pod streli Dragutina Kunštka sta omahnila brata Jože in Božidar Gobec iz Tuncovca, Matija Pistotnik pa je bil huje ranjen. Šlo je za sosedski spor zaradi služnostne poti. Kriminalno dejanje je dobilo sodni epilog. Morilec si je prislužil dvanajstletno zaporno kazen, a je po dveh letih in pol izkoristil priložnost, ki se mu je ponudila ob prostem izhodu iz zapora, kar si je prislužil z lepim vedenjem za rešetkami. Ucvrl jo je čez mejo in se naselil v Krapini, kamor mu je sledila tudi partnerica Sonja Halužan, za štiri leta se je nato pridružil Hrvaški vojski. Kunštek danes šteje 73 let, hrvaški organi pregona pa so ga na podlagi mednarodne tiralice naposled izročili naši državi.
Prepevali
so si Henčka
Tretji maj 1988 ni bil v ničemer poseben. Tako se spominja Božidarjeva vdova Darinka Gobec. »Smo rekli, da gremo krave past na breg, pa očistit smeti s travnika. Mož se je v spremstvu brata Jožeta, soseda Pistotnika in še dveh drugih napotil k Halužanom. Rekli so, da se to ne bo več dogajalo. Šli so v gosjem redu, drug za drugim, še peli so si neko Henčkovo pesem. Kolikor vem, so se tam najprej sprli, nato je od nekod prišel Kunštek in začel streljati. Moj Božo je bil takoj mrtev, Jože je umrl med prevozom v mariborsko bolnišnico, nekje pri Hočah je izdihnil. Pistotnika je krogla zadela v ramo. Prišlo je ducat policistov, ki so obkolili hišo.«
Gobčeva še danes težko govori o zločinu, ki sta mu bila priča tudi takrat šestletni Gorazd in leto mlajši Goran, njun najmlajši sin Aleš je štel le tri tedne. Starejša sinova se ničesar ne spominjata, še pokanje jima je ušlo iz spomina. Ostali pa sta bolečina in globoka duševna rana po izgubi očeta. Božidarju je bilo vsega 30 let, stric Jože jih je štel 35. Ta je zapustil štiriletnega sina in dveletno hčer.
»Na sojenju nisem zaznala, da bi Dragutin obžaloval dejanje. Nisem razumela, zakaj ga pazniki kar samega puščajo na stranišče. V tistem času sem bila pod močnim vplivom tablet, a zgrozila sem se, ko so mi domačini povedali, da ga znova videvajo na našem koncu. Moral bi biti v zaporu. Naposled sem ga še sama opazila z balkona, ko se je sprehajal mimo naše hiše. Še danes nas je strah, kaj, če se znova pojavi,« nadaljuje Darinka, ki si je po tragediji uredila življenje z Vinkom. Pred 21 leti se jima je rodil sin Robi. »Še danes si mislim, kako dobro, da je takšen človek, kot je Kunštek, odšel. Nas je pa strah, da bi se nekoč vrnil. Odškodnine ne bom zahtevala, če jo bodo otroci, jim ne bom branila. Nihče me doslej ni povprašal, ali potrebujem pomoč. Ničesar nisem dobila.«
Odlikovan strelec
Morilca Dragutina Kunštka je tistega dne aretiral zdaj že upokojeni policist Anton Šmid, takratni vodja varnostnega okoliša. Dogodkov se še spominja, saj tudi sam prihaja iz okolice Rogaške Slatine in je dobro poznal razmere v Tuncovcu in sosednjem Spodnjem Sečovem. »Bilo je zvečer, s kolegom sva odhitela na kraj dogodka, da bi storilca poskušala razorožiti. Šel sem naprej v hišo, vendar je Dragutin že sedel za mizo, pištola je bila na polici, nabojnik je izvlekel. Ni bil več nevaren, svoje je že naredil. Pri hiši so bili tudi reševalci, ki so brata Gobec nalagali v vozilo, bila sta še živa. Storilca sem vklenil, je pa dobro poznal postopek, saj je bil rezervni miličnik v Krapini na Hrvaškem, tudi orožje je posedoval zakonito. Bil je dober strelec, meril je v prsi. Ponašal se je z zlatim odlikovanjem strelca vojaške policije. Kolikor se spominjam, so možje pred vrati imeli v rokah kole in različno orodje, grozili so mu. Mislim, da so na sodišču potem precej govorili o silobranu. Če bi streljal v noge, bi najbrž sploh ne bil v kazenskem postopku.« Šmid pravi, da je bil Kunštek usodnega večera izzvan, prišleki pa so bili na njegovi posesti. V jezi jim je menda dejal, naj izginejo, preden se vrne iz hiše. Niso šli, pa je počilo. »Vedel je, da ga ne marajo, bodisi ker je Hrvat bodisi zato, ker je imel denar in je speljal domačinko Sonjo Halužan. Brata Gobec sta bila nasilna, policija ju je večkrat obravnavala, Pustotnik pa se je pogosto družil z njima. Domačini so mu dlje časa na razne načine nagajali, brata Gobec morda še najmanj.«
Kaj čaka Kunštka? Odvetnik Rafael Mohorko domneva, da so nam Hrvati pobeglega izročili po zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah, ki velja znotraj EU. Ker je pri nas odslužil le manjši del kazni, zaradi pobega in dejstva, da gre za tujega državljana, pa je že v osnovi begosumen. »Kazen bo moral prestati do konca. Dvomim, da si bo zaradi izmikanja pridobil kakšen pogojni izpusti ali katero od drugih bonitet. »Na prestajanju kazni bodo z notranjim redom v zaporu gotovo opredelili, kakšen režim bo zanj veljal.« Podobnega mnenja je tudi odvetnik Dušan Tanko, ki ima precej izkušenj s pobeglimi kaznjenci in osumljenci. »V zaporu mu ne bodo omogočili ugodnosti, ki jih je imel doslej in jih zlorabil. Ne bo imel možnosti pogojnega izpusta, z begom je pokazal, da ni razumel sporočila sojenja. Po odsluženi kazni se seveda lahko naseli, kjer želi, tudi v Rogaški Slatini, svojci pokojnih pa lahko premoženjskopravni zahtevek uveljavljajo ne glede na kraj bivanja storilca.« |
