LJUBLJANA – Ko so se pred letom dni v Kočevju začele širiti informacije, da je njihov sokrajan Boštjan Malnar izginil neznano kam sredi Italije, kamor bi moral s tovornjakom pripeljati tovor, si vsi tisti, ki so ga poznali, niso niti upali predstavljati, da se ne bi kmalu vrnil. »Upamo le, da pride nazaj,« so nam še tri tedne po izginotju govorili njegovi znanci, ki so se vsi strinjali, da gre za zelo dobrega človeka. »Bil je velika dobričina,« so ga opisali in dodali, da je v zadnjih petih letih na tamkajšnje domove dostavljal kurilno olje z manjšo cisterno slovenskega naftnega trgovca in da je bil tudi velik ljubitelj tovornjakov. Tako je varčeval za nakup svojega belega tovornjaka znamke Scania, s katerim se je tistega torka, 7. julija lani, iz Ljubljane odpravil v Rim. Potem pa so se za njim izgubile vse sledi.
»Upamo na najboljše. Upanje še vedno ostaja in ga nismo izgubili,« pravi Boštjanova življenjska sopotnica Silva. »Zelo težko je,« nadaljuje in dodaja, da sta tako zanjo kot za Boštjanove starše najhujša negotovost in čakanje na informacije, ki bi jih na kakršen koli način pripeljale do pogrešanega. »Iz dneva v dan je isto... čakanje in upanje,« opiše. Povedala nam je tudi, da v vsem tem času s policije niso dobili nobene informacije. »Od policije ne izvemo nič. Žalostno. Vem samo to, da preiskave še niso končali.«
Tistega julijskega dne je, kot smo podrobno pisali že lani, Boštjan v Ljubljani natovoril tovornjak s sestavinami za generično viagro slovenskega proizvajalca v ampulah in več palet mleka ter se počasi odpravil proti italijanski prestolnici. Ko je zvečer prispel tja, se je ustavil na avtocestnem počivališču Fiano Romano, od koder je le kakšnih 40 minut vožnje do cilja, in prenočil. Kolegu, ki je šofiral tovornjak pred njim, je sporočil, da se bo ustavil na počivališču in da je z njim vse v redu. Zaželel mu je še prijetno vožnjo in to je bilo njegovo zadnje sms-sporočilo. Na telefon, ki je bil nekaj po drugi uri zjutraj ugasnjen, se ni oglašal več, prav tako je bil ob 2.05 izklopljen signal GPS-naprave v tovornjaku, s katerim bi mu lahko sledili. Kaj se je dogajalo od takrat naprej, ni povsem jasno, saj sta se italijanska in slovenska policija zavili v molk. Podrobnosti so skrite tudi leto po Boštjanovem izginotju, saj odgovori ostajajo enaki: »Preiskava primera še vedno intenzivno poteka. Podrobnosti vam zaradi tajnosti predkazenskega postopka ne moremo razkrivati.«
V tovornjaku ni bilo trupla
Malnarjevi prijatelji so zato po njegovem izginotju kar sami stopili v akcijo in se poskušali dokopati do vsaj ene informacije, ki bi jih pripeljala do pogrešanega Kočevca. V tamkajšnjem avtoprevozniškem podjetju so šele teden po dogodku izvedeli, da so v bližini Neaplja našli njihovo prikolico, ki jo je s svojim tovornjakom vozil Malnar. Dobili so tudi informacijo, da so na čisto drugem koncu neapeljskega predmestja, v kraju Nola, našli še njegov zažgani tovornjak. Takoj so se odpravili v Neapelj in od policije zahtevali, da si ogledajo tovornjak in preverijo, ali je morda kakšna sled, ki bi jih vodila do Boštjana, a jim tega niso dovolili. Od njih in gasilcev, ki so požar tudi pogasili, so dobili le zagotovila, da trupla v tovornjaku ni bilo.
Pri iskanju pogrešanega se jim je uspelo dokopati tudi do podatkov o tem, v katerih delih Italije se je na dostopne točke brezžičnega interneta prijavljal Boštjanov telefon, in vse to so takoj sporočili policistom, a kot se je izkazalo, telefon ni bil več v njegovih rokah. Ugibanja, kaj se je dogajalo na počivališču, je tako kar precej. Po nekaterih podatkih naj bi se tovornjak nekaj minut pred pol peto uro zjutraj priključil na avtocesto proti Neaplju in čez malo več kot dve uri pri izvozu za Neapelj zapeljal z nje. Zanimivo je, da naj kljub nadzornim kameram na avtocesti ne bi bilo več posnetkov tistega jutra, saj naj bi jih italijanske avtoceste hranile največ 24 ur.
Njegovi prijatelji ne vidijo drugega, kot da v ozadju stoji mafijska združba. Po eni izmed teorij naj bi eden izmed njihovih članov s pomočjo dobro obveščenih virov dobil informacijo, da Malnar vozi draga zdravila, in mu je po prihodu v Italijo začel slediti. Ko so se ponoči začeli smukati okoli njegove prikolice, ki je prirejena v hladilno komoro, in jo začeli odpirati, je to morda slišal šofer in jih hotel ustaviti. »Mogoče se je preveč upiral in je dobil močan udarec in so bile poškodbe prehude,« je, ko smo nekaj dni po izginotju pisali o tem, menil eden izmed sogovornikov. Dodal je še, da v Italiji »ni stalna praksa«, da bi kriminalci tako kruto obračunali z voznikom tovornjaka, saj se običajno zgodi, da človeka odpeljejo na kakšen samoten kraj ali v zapuščeno skladišče, čez nekaj dni pa se oglasi.
»Vsak ima svojo teorijo,« pa o scenarijih, ki krožijo o Boštjanovem izginotju, pravi njegova partnerica Silva in dodaja, da ni prav, da se brez dokazov razpreda, kaj bi lahko šlo narobe. »Tudi policisti ne povedo nič, niti črno niti belo,« odgovarja in sklene, da ima tudi sama svojo teorijo, o kateri pa ne želi javno govoriti.