Borec za pravice je švercal heroin

PIROT, VELIKE LESE – Kdo ve, kdaj bo Irina iz Velikih Les pri Ivančni Gorici spet videla svojega Jožeta? Ko nam je včeraj odprla vrata, je bilo videti, da je v zadnjih dveh dneh veliko prejokala, saj ji je po mislih nenehno rojilo prav to vprašanje. »Nimam kaj za povedati, še sama ne vem ničesar. Nisem govorila z njim, ne vem, kaj se dogaja.« Najverjetneje je izvedela vsaj to, da je med vožnjo s tovornjakom hladilnikom iz Turčije v Bosno in Hercegovino obtičal v Srbiji in da se kaj lahko zgodi, da je še dolga leta ne bo smel zapustiti.

Že v preiskovalnem priporu

Tudi v Srbiji je kakopak tihotapljenje mamil najstrožje kaznovano in je po teži kaznivih dejanj takoj za tistimi zoper življenje in telo. Kazenski zakonik te države veleva, da se, kdor prevaža prepovedano drogo, kaznuje z zaporom od treh do 12 let. Če je grešnik člen kriminalne združbe, mu ne uide najmanj 10 pa vse do 15 let zapora.

Kolikor je za zdaj znano o očitkih na račun Jožeta Vidmarja iz Velikih Les, je njegovo kaznivo dejanje zelo hudo, na pristojnem višjem sodišču v Pirotu pa smo izvedeli, da je tožilska preiskava proti njemu šele stekla, a ga je preiskovalni sodnik takoj vtaknil v pripor.

»Vemo, da obstaja sum, da je naš državljan storil kaznivo dejanje, saj nas je sam poklical. Vse drugo pa smo izvedeli iz občil. Uradno o prijetju našega državljana na ozemlju Srbije še nismo bili obveščeni, to obvestilo pričakujemo danes, morda jutri,« je tako skopo kot Irina o padcu Slovenca z 80 kilogrami heroina na meji med Bolgarijo in Srbijo obveščen Marko Polajžer, konzul Slovenije na veleposlaništvu naše države v Beogradu.

Z informacijami za javnost so škrti tudi na Upravi carine Srbije. Njihovim kolegom iz Pirota je na mejnem prehodu Gradina v soboto okrog tretje ure zjutraj padel v oči tovornjak hladilnik, za volanom katerega je sedel 48-letni slovenski državljan. Odločili so se, da si za to vozilo vzamejo malce več časa. S skenerjem so pregledali hladilnik in ugotovili, da se pod streho v prostoru za izolacijo skriva nekaj, kar ne spada tja. Voznik naj bi jih nato presenetil z odkritosrčnim priznanjem, da iz Turčije proti Bosni ne prevaža le slaščic, ampak tudi drogo. V 78 kovinskih škatlah je bilo za kar 80 kilogramov bruto teže čistega belega prahu, že prvi testi so potrdili, da gre za heroin.

Ta bi zagotovo končal v eni od zahodnoevropskih držav, pot pa bi ga zelo verjetno vodila tudi prek Slovenije. Če heroin izhaja iz Turčije, je njegova grosistična vrednost med 15.000 in 20.000 evri za kilogram, drobnoprodajna pa je še nekajkrat višja. Če je bil Vidmar le kurir, bi mu naročniki na cilju v roke stisnili nekaj stotakov in s tako lahko zasluženim denarjem bi bil kajpak več kot zadovoljen.

Tujci vsaj plačajo

Za pravega upornika in borca za pravice malega človeka smo ga sicer ocenjevali pred dvema letoma, ko je za Slovenske novice spregovoril o svojih odisejadah. Besed o tem, da je kadar koli tihotapil drogo ali bi jo, kajpak ni bilo, več jih je bilo namenjenih Irini, ki jo je v Slovenijo zaljubljen pripeljal potem, ko je v ukrajinskem Lvovu večkrat nalagal hlodovino, ona pa je bila tam in ga tako lepo gledala.

Imata majhna otroka – Ervina in Gabrijelo –, smo izvedeli oktobra 2012, ko je Jožeta prevevala jeza, ker se mora Irina, čeprav je v Sloveniji že skoraj desetletje, še vedno boriti z mlini na veter. Po tolikem času je imela pri nas le začasno prebivališče, želela si je stalno, a so jo slovenski birokrati nenehno pošiljali v 1200 kilometrov oddaljeno Ukrajino po neke papirje. Ko jih je nekoč kot že večkrat doslej prinesla, je referentka hladnokrvno ugotovila, da manjka en žig, ter jo poslala na novo dolgo pot.

Ne le zaradi nje, tudi zaradi krutega življenja slovenskega tovornjakarja je Jože napovedoval pohod na hram slovenske demokracije. »Prihajam pred parlament!« je zapretil Dolenjec in zabentil, da nima te sreče, da bi bil pri koritu, ali denarja, da bi koga podmazal pod mizo, brez tega pa v naši Sloveniji ne moreš dobiti niti dovolilnice za prevoz bagra. »Če ne bi bilo Irine, bi že zdavnaj pripeljal kamion pred parlament in zahteval dovolilnice. Prascem lopovskim bi zaparkiral vrata!« Bil je v osamosvojitveni vojni. »Sram me je, da sem služil za takšne strahopetce.« Kdo ve, kako se je ta šofer, ki je svoje čase v Ivančni Gorici vozil špedicijo, spečal z drogami? A volan je že sukal po sumljivih krajih. »Vse tja do Kazahstana, 14 dni vožnje od tod,« je dejal in pomenljivo dodal, da je zaradi norih birokratskih zadev primoran voziti le še za tujce, domači tako ali tako ne plačujejo...

»Nimam vam kaj povedati. Saj še sama ne vem ničesar,« je torej včeraj, dve leti pozneje, povedala Jožetova Irina. »Papirji so pa zdaj urejeni. Imam stalno prebivališče,« so bile njene zadnje besede, potem pa je zaprla vrata in se prepustila strahu pred bodočnostjo. Dom Vidmarjevih je še vedno pritličje obnovljenega hleva, potem ko jim je leta 2011 požar vzel hišo. Ob njem je starejši tovornjak, v bližini ostarela prikolica. Nič kaj ne kaže na to, da bi gospodar na veliko služil s tihotapljenjem mamil. Je bilo tokrat celo prvič? Toda pod eno od spletnih vesti o prijetju tihotapca 80 kilogramov heroina smo zasledili verjetno še kako resnično ugotovitev: »Enega primejo, 100 pa jih žal gre skozi.« Ta eden je bil v soboto Jože Vidmar iz Velikih Les. In prav je, da je padel, pa naj je bilo prvič ali ne.