Bombašem iz Dobruške vasi razveljavili kazen

LJUBLJANA, DOBRUŠKA VAS – Kar se dogaja v primeru tragedije v Dobruški vasi, je še ena potrditev teze, kako polno laži o hitrejšem in cenejšem reševanju postopkov zna biti naše sodstvo, v resnici pa z njimi, če se le da, do onemoglosti zavlačuje, si jih kot pingpong žogice podaja med instancami ter brezbrižno troši denar vse bolj obubožanih davkoplačevalcev. Prav Dobruška vas nas je že do zdaj zagotovo stala na stotisoče evrov in zdaj moramo žal poročati o tem, da je primer znova na začetku.

»Stroški
 bremenijo proračun«

Šestega maja 2005 je v romskem naselju Brezje pri Novem mestu odvržena bomba hudo ranila 39-letno Lucijo Brajdič, 3. junija istega leta pa je bomba, ki je priletela skozi okno hiše v romskem naselju pri Dobruški vasi, ubila 46-letno Ivanko Brajdič in njeno 21-letno hčer Jovanko Kočevar.

Policijsko-tožilska zgodba je govorila o tem, da je podjetnik Ludvik Praznik iz Grmovelj pri Škocjanu govoril Darjanu Revinšku iz Sevnice, da ne mara Romov, ker ga motijo in ogrožajo njegovo družino. Treba jih je odstraniti iz Dobruške vasi, je razlagal, jih pobiti z gorečo cisterno ali bombnim napadom. Revinšek mu je ponudil pomoč in dejal, da to lahko za primerno plačilo storijo ljudje, ki jih pozna. Praznika je povezal z Janezom Schullerjem iz Velikega Širja pri Laškem, ta pa je privolil, da bo to izpeljal za dva milijona tolarjev za odvrženo bombo in milijon za vsako žrtev v romskem naselju. Schuller je pridobil pajdaša, Branka Žižmonda z Obrežja pri Laškem ter 24-letnega Leona Podlogarja s Starega Dvora pri Laškem. Potem je dvakrat počilo.

Mnogokrat pa dobi taka zgodba popolnoma drugačen epilog, ko se začno z njo ukvarjati tisti s trajnim mandatom, sodniki torej. In v tej zgodbi je sodna veja oblasti razsodila skoraj že ducatkrat, že prvo sojenje, ki je bilo na kazenskem oddelku novomeškega okrožnega sodišča, pa je bil pregrešno drag maraton. Po štiriindvajsetih obravnavah so septembra 2006 izrekli sodbo, s katero so Schullerja in Podlogarja obsodili na po 30 let zapora, Žižmonda na 10 let in 10 mesecev, Praznika in Revinška pa zaradi pomanjkanja dokazov oprostili.

Zadeva se je po pritožbah kajpak preselila v klopi ljubljanskega višjega sodišča, tam pa so se z novomeškimi okrožnimi kolegi strinjali le v tem, da sta Praznik in Revinšek nedolžna, da mora Podlogar zaradi prometa z orožjem odsedeti 10 mesecev, vsem dotlej krivim zaradi umora pa sodbo razveljavili ter primer vrnili v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Konec maja 2007 so Schuller, Žižmond in Podlogar znova sedli pred dolenjskega sodnika Franca Kusiča, spet se je zvrstilo več obravnav in 17. julija smo dočakali na glavo obrnjen svet: »Oproščeni so obtožb, da so se združili po naročilu neznane osebe in izvedli bombna napada v naselju Brezje in Dobruška vas,« je bila sodba v imenu ljudstva. Senat sodnika Kusiča, ki je bil torej le leto dni prej sveto prepričan o njihovi krivdi, jih je oprostil, ker ni dokazov.

V tistih časih se kronistom ni niti sanjalo, da zadeva Dobruška vas še zdaleč ni zaključena, pa se je enemu od njih že zapisalo, da »stroški megaprocesa bremenijo proračun«.

Še devetič
in nato desetič

V dokaz, kako se naši sodniki, ki imajo vsi končano enako šolo in uporabljajo enak kazenski zakonik ter zakon o kazenskem postopku ter še nekaj drugih pravosodnih bukvic, velikokrat ne morejo in ne morejo zediniti, je ponudila vnovična seja ljubljanskih višjih sodnikov, ki spet ni bila zadovoljna z delom novomeškega okrožnega sodišča.

Sredi leta 2008 so zato z največjo lahkoto razveljavili tudi drugo sodbo ter spis vrnili v Novo mesto. Tam se je maja 2009 začelo že tretje sojenje ali »vnovično nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja,« je takrat izjavil eden od vpletenih v primer. Zaradi vse glasnejšega nerganja, naj se sodstvo že dogovori, kaj z Dobruško vasjo, saj je postala pregrešno draga, je novi okrožni sodnik v tej zadevi Boris Kodrič napovedal, da ta proces ne bo maratonski, in se ob koncu prvega sodnega dne pohvalil, da »se je že zgodilo toliko kot na prejšnjih procesih v šestih mesecih«. Kajpak se je grdo motil, sledila sta nov maraton in vnovična oprostilka.

Bil bi čudež, če bi bili z njo zadovoljni v Ljubljani, in kajpak niso bili. Seja višjega sodišča je bila 17. junija 2010, po njej pa so se višji sodniki zedinili le v tem, da ne zaupajo več Novomeščanom, zato bodo Schullerju, Žižmondu in Podlogarju sodili kar sami. In so jim zadevo vlekli vse do 17. marca 2011, ko se je spet obrnila plošča. »Krivi so!« Skupaj 58 let zapora; Schuller jih je dobil 30, Podlogar 20, Žižmond pa osem let in tri mesece.

Včeraj pa popoln šok. Stranke v postopku so prejele sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tudi sodba višjega sodišča velja za razveljavljeno in se mu primer vrne v vnovično odločanje! so se po pritožbeni seji, ki je bila letošnjega 26. oktobra, odločili (za ustavnimi) najmodrejši med slovenskimi sodnimi modreci.

Niso bili namreč zadovoljni niti z višjo sodno instanco, češ da je kršila pravila postopka s tem, ko je kar na hitro zaslišala nekaj pomembnih prič, nato pa oprostilko na vrat na nos spremenila v obsodilne sodbe. Ko bo napočil čas, bodo višji sodniki sodili znova, kar bo torej deveta sodna odisejada o Dobruški vasi. Za njimi pa se bo na to temo zagotovo znova sešel tudi senat vrhovnih sodnikov, kar bo še deseto sodno poglavje, ki je že doslej požrlo celotni proračun kakega slovenskega mesteca.

Pa je Schullerjev odvetnik, Celjan Tomaž Bromše, kljub vsemu zadovoljen: »Ker pričakujem, da bo višje sodišče obsežnejše izvedlo postopek ter ugotovilo enako kot novomeško.« Toda ne v prvem sojenju, ko je njegovega Schullerja obsodilo na 30 let zapora, pač pa v drugem in tretjem, ko so ga oprostili.