LJUBLJANA – Še enemu zdravniku so poklicni kolegi v preobleki sodnih izvedencev pomagali, da je s sodišča odkorakal z oprostilno sodbo v žepu. Pod njihovim vplivom je namreč zdravnika Zdravstvenega doma Ljubljana Marka Zelinko za okrožnim tudi ljubljansko višje sodišče opralo kazenske odgovornosti za kalvarijo Franca Šilca. Pa se tožilci ne vdajo v usodo in so že vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. A četudi bi jim vrhovno sodišče dalo prav, se ne bo spremenilo prav nič. Zaradi pravila, da če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, lahko vrhovni sodniki le ugotovijo, da je bil zakon prekršen, ne morejo pa poseči v pravnomočno oprostilko.
»Doktor,
strokovna napaka!«
Poleg organov pregona je nad takim razpletom postopka zagotovo najbolj razočaran Šilčev sin Dario. Ko je na okrožnem sodišču podoživljal tragično zgodbo svojega očeta, je bil zagotovo prepričan, da se vse skupaj ne bo končalo tako, kot se je. Spominjal se je, da se je začel 70-letni Franc 17. januarja 2006 zvijati zaradi bolečin v trebuhu. Zelinka z nujne pomoči se je oglasil pri njih, vendar se je odločil, da pacienta ne bo odpeljal s seboj, saj da tako hudo s Francem spet ni. V resnici je šlo le še na slabše in sin je znova poklical, naj pridejo vendarle pomagat očetu. Zdravnik se je odločil, da v drugo ne odide na hišni obisk, je pa poslal reševalno vozilo, da mu pacienta pripeljejo na urgenco. Tam je Francu predpisal zdravilo proti bolečinam.
Dario pa, kot da je slutil, da se bliža najhujše, je bojda še prosil, naj očeta pregledajo vsaj z ultrazvokom. »Zdravniku sem rekel, da je to huda strokovna napaka in bo oče umrl.«
In čeprav je Zelinka v protokolu zapisal sum na več diagnoz, tudi na anevrizmo abdominalne aorte, se še vedno ni odločil za UZ, po katerem bi zagotovo uvidel, da je potrebna takojšnja operacija, ampak je bolnika zaradi napadov, ki so ga spominjali na epileptične, poslal na nevrološki oddelek. Tudi tam so se očitno ukvarjali zgolj z njegovo delovno diagnozo o epileptičnih napadih, ko pa so Franca 19. januarja le premestili na oddelek za gastroenterologijo, je bilo zanj že prepozno. Umrl je zaradi krvavitve v trebušno votlino.
Zdravnik se je na sodišču branil, da se mu pacient ob prvem pregledu ni zdel ogrožen, ob drugem pa mu je potožil zaradi krčev v trebuhu, zato mu je pač dal spazmex. Potem je Franc dobil epileptični napad, pozneje še dva. Ne glede na to, da je kot eno od možnih diagnoz res postavil tudi anevrizmo abdominalne aorte, se je Zelinki zdelo strokovno edino pravilno, da ga pošlje k nevrologom. Svojci so mu namreč menda rekli, da pacient dotlej še ni imel epileptičnega napada, zato je posumil na nevarno dogajanje v glavi. »Ravnal sem torej v skladu z vsemi smernicami.«
Žrtev nespecifične simptomatike?
Tožilstvo se je strinjalo z nesrečnikovim sinom, da bi se moral zdravnik odločiti tudi za UZ ali CT, in da Zelinka opravičilo, da v tistem času na SNMP sploh niso imeli takih naprav, pač ne more oprati krivde za malomarno zdravljenje.
Stroka pa ni menila tako in ga je po vrsti postavljala v svet nedolžnih; kot prvi med internim strokovnim nadzorom v kliničnem centru, ko so ugotovili, da so ga v resnici pokronali kar trije nevrologi, zato so jih premestili in jim naložili dodatne preizkuse znanja. Sledil je »Zelinka ni kriv« iz ust članov komisije zdravniške zbornice. Na sodišču pa so se kot dobro utečen stroj o domnevni nedolžnosti Zelinke razgovorili tudi izvedenec kirurgije, nevrologije in srčno-žilni kirurg.
»Ravnal je skladno z medicinsko stroko, saj v času, ko je obravnaval bolnika, ni imel nobenih oprijemljivih kliničnih znakov, da se je v trebuhu bolnika dogajalo kaj akutnega, pravilno so se mu v tistem trenutku zdeli epileptični napadi najbolj nevarni,« so sklenili medicinski modreci in ugovarjali mnenju kolega iz Maribora, strokovnjaka za žilno kirurgijo Vojka Flisa; ta je namreč v ekspertnem mnenju ocenil, da bi moral zdravnik prioritetno obravnavati anevrizmo, če je že postavil to delovno diagnozo.
»Lahko je biti po bitki general, zdaj ko vemo, da je bilo dogajanje res povezano z anevrizmo, bolnikova smrt pa je posledica nespecifične simptomatike,« je na sodišču nad Štajercem pogodrnjal eden od ljubljanskih uglednežev v beli halji.
Okrožni tožilec Matej Peterca – s Šilčevim sinom Dariem sta naenkrat ostala sama proti vsem – kljub temu ni obupal, za Zelinko je od okrožne sodnice Katarine Turk Lukan zahteval 10 mesecev pogojnega zapora, toda njo so v eni uri prepričali trije izvedenci. Zelinko je oprostila, za njo so torej enako storili tudi njeni višji kolegi, vrhovni pa so obtičali pred zidom in njihova morebitna odločitev v prid tožilstvu lahko morda kvečjemu poučno vpliva na nadaljnjo sodno prakso nižjih sodnih stopenj v podobnih primerih, kaj več pa ne.