MARIBOR – Kar precej se je začudila Helena W., ki je pooblaščena na bančnem računu svoje matere Elizabete C. Ko ta dvigne gotovino na bankomatu, banka hčeri pošlje sms-sporočilo o opravljeni storitvi. In tako je Heleni 12. aprila ob 10.31 zapiskalo, da je Elizabeta dvignila 100 evrov, vse skupaj pa se ji je zazdelo zelo nenavadno, potem ko je natanko minuto pozneje, ob 10.32, zapiskalo, da je bil opravljen še en dvig za 100 evrov. Ni v Elizabetini navadi, da bi naenkrat dvignila toliko denarja.
Kraja kot popolna naslada
Nakupovala je v Tušu v Selnici ob Dravi. Svojo damsko torbico je odložila v nakupovalni voziček. V njej je bila tudi denarnica, v kateri so bili poleg bančne kartice tudi drugi dokumenti ter približno 160 evrov. In tudi Elizabeta je storila napako, ki jo običajno zagrešijo starejši ljudje. V strahu, da bi pozabila pin-kodo kartice, je to zapisala kar na listič in ga hranila v denarnici.
Ko je z vozičkom prišla do blagajne, da bi plačala blago, denarnice v torbici ni bilo več. Uslužbenci Tuša so preiskali trgovino, in ker je niso našli, so kajpak obvestili policiste. Ti so zasegli posnetke nadzornih kamer in na njih je bilo videti storilko, kako izkorišča Elizabetino nepazljivost, iz torbice jemlje denarnico, nato pa odide v neznano. In ko si je eden od ruških mož postave pobliže ogledal posnetek, je v tatici takoj prepoznal staro znanko – Elico Ingolič.
Mariborčanka ima pestro zgodovino premoženjskih deliktov in tudi njen kazenski list je zelo dolg. Pred nekaj leti se je v pogovoru za Slovenske novice pridušala, da sistem ne prepozna njene resnične težave, in jo je, namesto da bi poskrbel za njeno zdravljenje, poslal v zapor. Danes 66-letna Elica ima namreč čisto uradno diagnosticirano kleptomanijo, psihično motnjo, pri kateri po večini ženske kradejo, temu se preprosto ne morejo odreči. Kot pravijo strokovnjaki, taki bolniki ob kraji doživijo zadoščenje, kot bi ga denimo ob spolnem zadovoljstvu, in postanejo odvisniki.
Kleptomani navzven kot iz škatlice
Elica je, tako nam je povedala, sprva kradla stvari, ko jih je potrebovala (z nekdanjim možem sta se pač znašla v hudi denarni stiski), pozneje pa to sploh ni bilo več pomembno. »Ko sem se zjutraj zbudila, sem morala nujno nekaj ukrasti!« Želja po kraji je bila premočna, tudi trikrat na dan je morala to storiti. Na videz zelo urejena ženska, ki ji ne bi nihče prisodil, da prihaja v trgovine zato, da bi kradla, je dodala: »Prodajalke preprosto ne morejo verjeti svojim očem. Mi, kleptomani, smo namreč navzven kot iz škatlice.«
Spominjala se je dne, ko so jo pri njenem početju zasačili. Šla je mimo blagajničarke ene od trgovin. Ta jo je vprašala: »Mi lahko pokažete, kaj imate v torbi?« V njej je imela red bull, pivo, čokolade. Iz trgovine so poklicali policiste, Elico so fotografirali, vzeli so ji DNK. In tedaj se je znašla na njihovem črnem seznamu, dežurna krivka naj bi postala tudi za kraje, ki jih sploh ni zagrešila.
Je pa tisto leta 2009, zaradi katere je s Štajerske pripotovala celo v Domžale in v eni tamkajšnjih trgovin sunila torbico, v kateri naj bi bilo pravo bogastvo. Ker pa si je do tedaj zaradi majhnih in velikih tatvin nabrala že malo morje obsodb na pogojni zapor, se je domžalska okrajna sodnica Valentina Radonjić odločila temu narediti konec. Prav nič je ni zanimala diagnoza kleptomanija, obsodila jo je in Elico je s preklicem pogojnih kazni doletelo kar štiri leta in tri leta zapora. Odsedela je nekaj več kot tri leta in kdo ve, kako je bilo z njeno boleznijo od leta 2012, ko smo se pogovarjali z njo in ko si je tako želela, da ne bi več kradla.
Te dni se je vsekakor znova znašla na zatožni klopi, in sicer okrožnega sodišča v Mariboru. Pod pritiskom dokazov je priznala, da je v selniškem Tušu ukradla Elizabetino denarnico ter nato z njeno bančno kartico tudi opravila dva dviga po 100 evrov. Oškodovanki naj bi sicer (tudi zaradi ukradenih in nikoli več videnih dokumentov) nastalo za več kot 500 evrov škode.
Sodnica Danila Dobčnik Šošterič pa je Elici prisodila tako kazen, kakršno si je ta priborila v pogajanjih s tožilstvom v zameno za priznanje krivde. Ta je pet mesecev zapora, vendar pa ji ne bo treba znova v keho, če v šestih mesecih opravi 300 ur dela v splošno korist. In čeprav Elica že šteje leta, ko bi morala uživati v pokoju, pravi, da delati za njo ne bo težava. Pred kratkim naj bi namreč eno takih del že opravljala v mariborskem podjetju za rehabilitacijo in zaposlitev invalidov.
