LJUBLJANA – »S partnerjem poznava resnico. Ne potrebujeva, da nama to potrdi sodišče. Zdravniki, ki so naredili napake, naj z njimi živijo.« To so besede Zane Peci iz Radelj ob Dravi, ki se je s partnerjem Milanom Kramljakom odločila, da skoraj pet let po smrti sina Maja Kramljaka dokončno ustavi boj s sodnimi mlini. Vsa ta leta, kot nam je pojasnila, sta zapravila že okrog 40.000 evrov za sodne stroške, in ker vse kaže na to, da niti v enem primeru še kmalu ne bo epiloga, si nadaljnjih obiskov sodnih dvoran nikakor več ne moreta privoščiti. »Če bi hotela priti do konca, bi potrebovala še enkrat toliko denarja,« nam razloži Pecijeva. »Vse sva zaključila. Vse štiri postopke. To je driblanje med nami in sodišči. Če bi to prej vedela, v to ne bi šla,« nadaljuje sogovornica, razočarana nad slovenskim pravosodnim sistemom.
Njuna zgodba precej jasno kaže na to, kako pri nas, če želiš odkriti resnico in, denimo, dokazati, da je otrok umrl zaradi zdravniške napake, o čemer sta Pecijeva in Kramljak še danes prepričana, potrebuješ goro denarja. Samo za izvedenca iz tujine, kot pravi Pecijeva, bi morala na sodišču plačati 3500 evrov predujma. V takih primerih je namreč treba računati tudi na stroške prevoda medicinske dokumentacije. »A zdaj bova pa metala še enkrat toliko denarja, če pa sva že dokazala, da se je zgodila napaka. Če si finančno močen, greš lahko naprej,« opozarja Pecijeva in dodaja, da se bosta raje posvetila družini oziroma triinpolletni hčerki. »Škoda je časa in živcev,« je prepričana Pecijeva, ki je skupaj s partnerjem v tujini že poiskala priznanega nemškega zdravnika in sodnega izvedenca za intenzivno medicino in pediatrijo Thomasa Nicolaija, ki je v svojem mnenju ugotovil, da so bile pri zdravljenju dojenčka v ljubljanskem kliničnem centru storjene napake.
Nemški izvedenec ugotovil napake
Kot je novembra lani na sodišču pojasnil njun odvetnik Andrej Pitako, so v UKC Ljubljana od Majeve slovenjgraške zdravnice, pediatrinje Katarine Rednak Paradiž, prvi klic o tem, da je dojenček v izjemno slabem stanju in da prosi za premestitev, dobili že nekaj čez osmo uro zvečer 30. novembra 2011. »Premestitev se je zgodila s prihodom na pediatrično kliniko naslednjega dne ob 2.12,« je povedal in dodal, da so šele čez več kot dve uri opravili prvo diagnostiko oziroma ultrazvok, čeprav je bila že ob sprejemu priložena zgoščenka z rentgenskimi posnetki abdomna oziroma trebušne votline, kjer je bilo mogoče opaziti tekočino oziroma prosti zrak. Po mnenju nemškega sodnega izvedenca, kot je pojasnil Pitako, bi morala biti že takoj po ultrazvoku »nemudoma opravljena operacija abdomna«. »Tožnikoma se zdi nerazumljivo, da specialisti lahko zatrjujejo, da so bili izvedeni vsi terapevtski ukrepi pravočasno,« je še dodal odvetnik in predlagal, da sodišče zasliši tudi Nicolaija »zaradi dodatne obrazložitve napak, ki so bile usodne in ki so povzročile smrt otroka«.
Pecijeva danes dodaja, da je nemški izvedenec svoje trditve podkrepil z dokazi in navedbami iz medicinske literature iz angleških knjig. »Naši izvedenci pa nič. Trdijo, da je bila glede na to, da se je stanje izboljšalo, operacija opravljena pravočasno,« pove sogovornica, ki je razočarana tudi nad tem, da nemškega strokovnjaka, pa čeprav je bil ta pripravljen priti v Slovenijo, na sodišču niso hoteli zaslišati.
Skupaj s partnerjem je proti pediatrinji Rednak Paradiž vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, ker naj bi brez predhodnega odvzema ali analize vzorca rumene tekočine, s katero naj bi odkrila vzrok iztekanja, splošnemu kirurgu naročila, naj odprtino ob popkovnici zašije in ustavi odtekanje. Povezava naj bi takrat počila, zaradi česar je Maju začelo blato uhajati po telesu, kar je povzročilo zastrupitev. V tamkajšnji bolnišnici so prek odvetniške družbe Kac & odvetniki ob vložitvi ovadbe zagotovili, da so za Maja storili vse, kar je bilo mogoče po strokovni, etični in človeški plati, da bi ga stabilizirali. Da pri vsem skupaj ni bilo zdravniške napake oziroma da je bilo zdravljenje strokovno, so, kot so še povedali, potrdili tudi pri komisiji Zdravniške zbornice Slovenije. Da so obravnavali konkretni primer, v zvezi s katerim je bil izveden izredni strokovni nadzor, so nam pred dnevi potrdili tudi na Zbornici. Povedali so, da je na podlagi zbranih podatkov njihov tožilec ugotovil, da imenovani zdravnici ni mogoče očitati kršitev Kodeksa medicinske deontologije Slovenije in je postopek zaključil.
Odgovarjal ne bo nihče
Maj se je 20. novembra 2011, tri tedne pred rokom, zaradi slabe oskrbe ploda s kisikom v slovenjgraški porodnišnici rodil s carskim rezom. Sprva je kazalo, da bo z njim vse v redu, o čemer je bila še drugi dan po porodu, kot se je spominjala Zana, prepričana tudi Rednak Paradiževa. A zapletati se je začelo že dan za tem, ko je Zani ista zdravnica dopoldne sporočila, da je »Maju zvečer nekaj teklo iz popka, zato so mu ga podvezali in je super uspelo«. Da z dečkom nekaj ni v redu, je tistega popoldneva opazil že Milan: »Bil je drugačen, zabuhel, otečen, slabe barve.« Njegova opažanja so se zvečer izkazala za pravilna, saj so se v bolnišnici odločili, da bodo dečka pod nujno odpeljali na zdravljenje v ljubljanski klinični center.
In kakšen je na koncu epilog celotne zgodbe? Za domnevno napako očitno ne bo odgovarjal nihče, saj je par iz Radelj ob Dravi umaknil 30.000 evrov težko tožbo proti UKC Ljubljana ter 88.000 evrov težko tožbo proti slovenjgraški bolnišnici. Kazensko ne bosta preganjena niti Rednak Paradiževa niti Štefan Grosek, pediater intenzivist z ljubljanske pediatrične klinike, ki je sodeloval pri zdravljenju nesrečnega Maja. Ta se je tistega decembra še ves mesec boril za življenje. Zdravniki so opravili še štiri operacije, a njegovo telesce je bilo že tako slabotno, da je zaradi perforacije črevesja, sepse in posledično odpovedi organov umrl 31. decembra 2011.
