Bogdanu postavili ploščo, kjer je izginil pred tremi leti

SOČA –V četrtek ob 16. uri so se na pokopališču pri Sv. Ani poslovili od Damijana Kukoviča, nesrečnega policista, ki je naletel na pripadnika Slovenske vojske Dušana Petrovčiča, ta pa ga je hladnokrvno ustrelil.

Na povsem drugem koncu naše dežele (kjer se začnejo Velika korita Soče in je urejeno počivališče) so se ravno takrat svojci Bogdana Bradaškja spomnili na svojega sina in brata. V četrtek je namreč minilo natančno tri leta, odkar je izginil, odkar je pogrešan, odkar je zapustil svojo hčerkico Evelino, ki je bila takrat šele pol leta stara dojenčica, in odkar je s svojim izginotjem ranil svoje starše Katico in Milana, sestro Vanjo in brata Srečka.

Tako kot Damijan Kukovič je bil tudi Bogdan Bradaškja policist! Damijan je zdaj pokopan, Bogdanu, ki je takrat ravno dopolnil 32 let, so postavili spominsko ploščo. Na njem piše: »Tu si pustil zadnjo sled. Pogrešamo te. Tvoji domači.« Znamenje stoji na mestu, kjer so našli njegovo vozilo.

Sumljive okoliščine

Ko se je pripetilo v bistvu kar nekaj čudnih in sumljivih naključij. Bogdan je imel v prtljažniku namreč redno nahrbtnik, pohodne čevlje ter palice, takrat jih tam ni bilo. Je šel nemara v gore, se mu je tam gori kaj zgodilo, je zdrknil v Sočo? Njegovi v kaj takšnega ne verjamejo, saj je bilo po njihovem mnenju že prepozno za v hribe, že čez nekaj ur bi moral biti tako in tako že v službi. Pa še reševalci in potapljači so prečesali sleherni kotiček, smo izvedeli, Bogdanovi celo še dlje, ti so obupali šele po dveh mesecih vsakodnevnega iskanja! Tudi Bogdanovo vozilo znamke Škoda je bilo oni dan parkirano drugače, kot ga je imel navado parkirati, »vselej je parkiral vzvratno, da mu le ni bilo treba obračati«, je pojasnila 33-letna Vanja, »kot da bi se mu kam mudilo«, je pomislila še njena mama. In še nekaj, brez denarnice in telefona ni odšel nikamor in nikdar, »tisti dan pač«, je pristavil Milan. Ki se še ne more sprijazniti z mislijo, da policisti niso takoj zaščitili vozila, da niso takoj zakrili sledi. Da so mu sprva dejali, da nimajo usposobljenih psov sledilcev, čez teden dni pa so jih od nekod le pripeljali. Bogdanovi starši se prav tako čudijo tistemu trenutku, ko so izvedeli, da je pogrešan. »Le malo po 18. uri, ko bi moral Bogdan začeti delati, me je komandir Jusić že prišel vprašat, ali slučajno vem, kje je moj sin.«

»Da so ga tako hitro razglasili za pogrešanega?!« je zarotniško razmišljal Milan. »Medtem ko nekatere na seznamu pogrešanih držijo tudi po 30 let, so Bogdana potem izbrisali že po dveh mesecih!« je jezno zamahnil. Ta, ki je prepričan, da je njegov sin nekje v tujini, pod drugačno identiteto, morda v tujski legiji.

Sanjajo o njem

»Zadnjič sem ga sanjala in ga videla, imel je brado, brke, njegovi lasje so bili daljši. V rokah je držal neke papirje, a ne vem, kaj je hotel z njimi,« nam je svoje videnje zaupala Vanja. Vsi okoli mize so ji napeto prisluhnili. Glede na to, da jih naši organi že zdavnaj ne obveščajo več o njihovem Bogdanu, ki uradno sicer ni mrtev, a tudi ne živ, je za družino Bradaškja pomembna vsakršna, četudi sanjska vest. Ker je tišina zanje tako morilska, potrebujejo odmev. Zato so povprašali tudi jasnovidce. »Večina nam je zatrdila, da je bil premeščen v terenski avto …« je razodel Milan. Najbolj pa jih je presenetil jasnovidec iz Semiča. »Vse popoldne je zapravil za iskanje, ob polnoči pa poklical in dejal, da ne sme nič povedati.« Milan je po zvezah potem prišel celo do samega vrha policije, toda: »Kadar koli vprašam za mojega sina – prekinejo!«

»Nekje že mora biti,« je tedaj dejala Vanja.

»Da bi le bil …« je vzdihnila njena mati, hči pa jo je bodrila: »Nekje preprosto mora biti!«

»Naj bo kjerkoli, samo da je živ.«

Tudi na Srečkovem obrazu se je jasno videlo, da trpi, pred tremi leti, ko še ni bil niti polnoleten, je izgubil 14 let starejši in najboljši možni zgled! Tako je imel rad Bogdana, tako ga je spoštoval. Da bi bilo vse skupaj še huje, je bil zadnji domači, ki ga je videl. »Prav nič nisem zaslutil, bil je povsem normalen,« se je spominjal. »Bil sem doma, mama je delala. Prišel je tik pred šihtom, prinesel neke posode, ki mu jih je posodila, bila sva v kuhinji, stal je, 'kdaj boš spet kaj prišel,' sem ga vprašal, 'ne vem, bom videl,' mi je dejal.« Nato sta si segla v roke. Bil je to poslednji stisk nerazdružljivih bratov – Bogdana in Srečka. Ki si želi po idolovih stopinjah. In ga najti.

»Veste, samo njega je ubogal,« se je za hip nasmehnil oče Milan ter premeril Srečka. Izrezanega Bogdana. »Zdi se, kot da bi bil ves čas med nami,« je dejala Vanja. V tistem smo se zazrli v Bogdanovo fotografijo. »Ista sta!« sta soglasno potrdila Milan in Katica. »Bogdanova podoba preprosto ne more zbledeti!«

Dvojna tragedija

Kaj je torej huje: da ti nekdo umre ali da živiš v prepričanju, da nekdo ni umrl, in upaš, da še živi? »Bogdan, kje si?« se zato nenehno sprašujejo njegovi, ga iščejo, sanjajo o njem, objokujejo, njegovo podobo izpred treh let ohranjajo nekje v spominu, dan in noč. »Bogdan, kje si?«

»Kdaj natančno je izginil, ne vemo,« je kot vkopana dejala 57-letna Katica, 61-letni Milan pa dodal, da se je takrat ob 13.40 ustavil na bovški policijski postaji, se poslovil in šel teč. »Navadno je s Koširjem tekel proti Lepeni,« je Vanja, sestrica brez najstarejšega brata, brskala po spominu.

Doma naj bi bil v dobrih odnosih z drugimi, rad je imel okolico, tudi s partnerico Vanjo Praznik, Dolenjko po rodu, naj ne bi imel težav. »Hčerkico je imel neizmerno rad!« je dejala Katica. Letos je upihnila tretjo svečko. Ko je Katica omenila, da je vse odtlej, odkar je Bogdan izpuhtel, ne smejo več videti, smo onemeli. »Že kmalu po izginotju je namreč Vanja prinesla oblekice od malčice in ustrelila, češ da smo samomorilska družina, da z vnukinjo ne smemo imeti več stikov, da noče ničesar več od nas!«

»Napisala sem ji še sporočilo, že zaradi Evelinine sestrične, moje sedemletne Tese, a ga je kratko malo zignorirala!« ne more verjeti Vanja.

Milanu se zdita čudni dejstvi, da se vnukinja piše Praznik, in ne Bradaškja, ter da Bogdanova partnerica vse odtlej živi – v sinovem stanovanju.

»Ne, nikoli ne bom obupala!« pa se nikakor ne predaja Katica, ki v garderobni omarici še vedno hrani Bogdanovo rojstnodnevno darilo, »petdeset evrov in čokolatine«, po katero ni nikdar prišel. Tam hranijo tudi darila, ki sicer ne smejo do vnukinje.

Soča je na lepem še bolj zašumela. Ob lično spominsko znamenje, delo Vanjinega partnerja Aleksa, so postavili rože in za hip obmolknili, zmolili ter pomislili na Bogdana, »kjer koli že si …«

Ko pride nazaj, ga bo najprej pričakala sestrina klofuta, nakar ga ne izpustijo več!