Bo zaradi umora policista
 sploh kdaj zaprt?

LJUBLJANA – »Lahko je prevladala jeza ali pa strah, da ga bodo prijeli – osumljen je bil ropa –, in je reagiral impulzivno. Mogoče se sploh ne zaveda in se tudi ni zavedal tega dejanja, kot menijo nekateri psihiatri. Toda ta človek ne sovraži le policistov, sovraži vse po vrsti, tudi sebe nima rad. Zagotovo pa sovraži vse, ki predstavljajo avtoriteto, nadrejene v vojski, policiste. Vsi mu preprečujejo, da bi delal tako, kot si sam želi. Ni sposoben pozitivnih čustev, in če nisi sposoben čustvovanja, tudi občutkov krivde ne moreš imeti,« je o 26-letnem vojaku Dušanu Petrovčiču v nedavnem pogovoru za Ono povedal doktor psiholoških znanosti in profesor kriminalistične psihologije dr. Peter Umek.

Shizofren še ni neprišteven

Petrovčič ima po besedah njegovega očeta diagnosticirano shizofrenijo, zato se v javnosti pojavljajo ugibanja, ali je bil med okrutnim umorom litijskega policista Damijana Kukoviča sploh prišteven. Psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje sicer meni, da nekdo, ki ima shizofrenijo, ni kar avtomatično neprišteven. Tudi človek, ki ima to diagnozo – ali bipolarno motnjo ali globoko depresijo –, je lahko v času kaznivega dejanja prišteven.

Glede Petrovčiča bo znano kmalu, saj se je preiskava na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča končala, nam je sporočila tiskovna predstavnica ljubljanskega okrožnega sodišča Mateja Jazbec. »Spis je na okrožnem državnem tožilstvu.« Po naših informacijah je izvedenec psihiater svoje mnenje podal že v preiskavi, tožilci pa morajo torej odločiti, ali bodo Petrovčiča z obtožbo preganjali zaradi serije kaznivih dejanj, po katerih mu 30 let zapora ne bi smelo uiti, ali pa bodo proti njemu vložili predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. To pomeni kakšno leto (in največ pet) bivanja na psihiatriji, potem pa bo svoboden, kot da ne bi nikoli ničesar storil.

Petrovčičev odvetnik Andrej Crček zaradi tajnosti preiskave o primeru sicer noče govoriti, potrdi le, da je njegov klient še vedno priprt na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo. »O vsem drugem pa, ko bo na vrsti predobravnavni narok in ko se bo lahko izjasnil o krivdi. To mu tako ali tako morajo dokazati,« de Crček in med vrsticami namigne, da Petrovčič dejanja na način, kot ga prikazujejo tožilci, ne priznava.

Toda dokazi so neizpodbitni. Že ovadba ga je bremenila v treh točkah: umora Kukoviča, poskusa umora Kukovičevega sodelavca in poskusa ropa fužinske trgovine z orožjem, ki ga je zagrešil nekaj dni prej.

Ni vojska 
naredila morilca

Zgodilo se je 22. avgusta, Petrovčič se je sredi popoldneva za volanom pola peljal skozi Litijo proti domači Gabrovki, Kukovič in njegov sodelavec pa sta ga ustavljala med rutinsko kontrolo prometa, saj sta opazila, da ni pripet z varnostnim pasom. Voznik ni ustavil, zato sta se policista zapeljala za njim in Petrovčič je kmalu pritisnil na zavoro. Kukovič je stopil do voznikovih vrat, v tistem pa je odjeknil strel. Krogla je policista zadela v glavo, tri dni pozneje je oče dveh mladoletnih otrok iz Slovenskih Konjic v ljubljanskem kliničnem centru izgubil boj s smrtjo.

Petrovčičev oče nam je pozneje pripovedoval, da se je sin pred kakimi tremi leti zelo spremenil zaradi domnevnega mobinga, ki ga je doživljal v službi.

Po prijetju je Petrovčič baje kričal, da ničesar ne obžaluje, ker sovraži policiste in bi jih pobil več. Predsednik Sindikata vojakov Slovenije Gvido Novak nam je po pogovoru z njim dejal, »da se po mojem mnenju niti ne zaveda, kaj je naredil, kaj njegovo dejanje pomeni v realnem življenju. Dobesedno zblojen je od vseh pritiskov, ki jih je doživljal v vojski.«

Toda dr. Umek je prepričan, da ni bila vojska tista, ki je Dušana Petrovčiča naredila za morilca. »Ta fant je imel težave že kot osnovnošolec in srednješolec. Kot je zapisal v blogu, ga sošolci niso sprejemali, celo tepli so ga. Ne vem, kakšen je bil kot otrok, vaščani so ga okarakterizirali kot posebneža. Torej je v vojsko že prišel s številnimi osebnostnimi težavami.«