Bo zaprta kar v dnevni sobi? »Ta packa mala!«

LJUBLJANA – »Kaj pa imate velikega danes?« se je kronistom v včerajšnjem jutru ob vhodu v ljubljansko sodno palačo namuznila ena od mestnih sodnic. »Tisto vašo tipkarico, ki je izdajala podatke.« V trenutku je nasmeh izginil s sodničinih ust. »Ta packa mala!«

Zaupala ji je celo Paškulinova

Pred 28-letno Ljubljančanko Tjašo Dervišević bi lahko bilo prijetno, mirno in uspešno poslovno življenje. Morda tako tudi bo, ko bo njen greh sčasoma utonil v pozabo. Diplomirala je iz poslovne informatike, vpisala je magistrski študij, ker po svoji krivdi drugje ni dobila službe, se kot samostojna podjetnica ukvarja s prevajalstvom. V zasebnem življenju ji je sicer že steklo; s partnerjem imata petmesečno hčerko, družinica živi na Obali in sčasoma načrtuje vrnitev v metropolo.

Nedolgo po končani srednji šoli se je leta 2006 kot administratorka oziroma sodna zapisnikarica zaposlila na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. Tam so ji očitno zelo zaupali, saj je pristala v za javnost najbolj zaprtem oddelku sodišča, to je na preiskavi, kjer sodniki policistom v največji tajnosti izdajajo dovolilnice za izvajanje tajnih preiskovalnih ukrepov, kot so sledenje in prisluškovanje telefonskim pogovorom nepridipravov ter za akcije tajnih policijskih delavcev, ki imajo mnogokrat odločilno vlogo pri lovu na kriminalce, kot so denimo preprodajalci drog, od katerih odkupujejo mamila, tem pa se niti ne sanja, da z vsako tako prodajo vse bolj padajo v roke lovcem na zločince.

Ne le, da so sodniki zelo zaupali Derviševićevi, doletela jo je celo čast, da je tipkala v pisarni najbolj znane ljubljanske preiskovalne sodnice Marjutke Paškulin, ki jo v svetu preiskovanj kriminalnih dejanj običajno doletijo najbolj trdi orehi. In to zaupanje je Tjaša Dervišević zlorabila!

Zahtevala za 500 evrov kokaina

Zaradi nje je bila ogrožena celotna akcija pod šifro Bavaria proti mamilarski združbi bratov Tokić in tudi dva policista pod krinko – navidezna kupca mamil – sta bila zaradi nje v nevarnosti, je bil na včerajšnjem začetku sojenja oster tožilec Boštjan Jeglič.

Tajni ukrepi so se začeli leta 2009, nepridipravi so na veliko prodajali drogo, policisti pa so jim po navodilih tožilcev vrlo sledili in se muzali ob telefonskih pogovorih osumljencev, ko so ti govorili o kremšnitah, belem, kockah in o pičkicah – vse te besede so v resnici pomenile kokain.

Derviševićeva, ki je imela kot zapisnikarica kajpak dostop do vseh najbolj tajnih podatkov in je v preiskovalni sobani vse slišala, je naredila veliko neumnost. Med oktobrom 2009 in februarjem 2010 je navezala stik z osumljenim Tilnom Weitzerjem, mu izdala, da so mu na sledi, zato je ta takoj nehal biti na voljo zadetežem in se ni več oglašal na klice kupcu, ki je bil tajni policijski sodelavec. Dvajsetega februarja 2010 je v Lakotniku z enakim opozorilom nagovorila še dva osumljenca, Milivoja Glišovića in Roberta Dejana. V plačilo za informacijo je za svojega tedanjega partnerja zahtevala za 500 evrov kokaina in res so ji kmalu izročili 17-gramski zavitek – ničvrednega prahu.

Toda včerajšnje sojenje pred okrožno kazensko sodnico Polono Herman ni niti steklo, saj se je zagovornik Derviševićeve Gorazd Fišer s tožilcem Jegličem dogovoril za višino kazni v zameno za priznanje krivde.

Obtoženka, iz katere je bilo takoj po slišani ponudbi slišati »Saj priznam«, pravi: »Res obžalujem, da je do tega prišlo.« Svoj greh bo plačevala z osmimi meseci zapora, čeprav bi jo lahko doletelo kar pet let, je sporočil mož v sivi kuti.

Njegov pretkani nasprotnik v vijolični kuti – odvetnik Fišer, torej – pa je pred torkovim izrekom sodbe v imenu ljudstva tričlanskemu senatu pihnil na dušo, da lahko po zakonu izreče tudi milejšo kazen. Seveda se je razgovoril o tem, da je Derviševićeva mati dojenčka, s katerim je ogromno dela, zanjo je podobno kot že pred njim tožilec naštel malo morje olajševalnih okoliščin – da so bili, denimo, vsi člani Tokićeve združbe tudi sojeni in obsojeni –, ter sklenil: »Če se že odločite, da jo pošljete v zapor, predlagam, da se kazen izvrši na alternativni način, z režimom hišnega zapora.«