Bo šla pri 72 letih sedet za deset let?

LJUBLJANA – Nemec Karl Weiss je veljal za pogrešanega od avgusta 1998, ko je v neznano izginil z Velike Ilove Gore, kjer je živel pri prijateljici Ljubici Vozlič. Govorice so policiste maja 2002 pripeljale do travnika na robu vasi, zasadili so lopate in v globini treh metrov odkrili njegovo truplo. Davnega 5. junija 2002 je Vozličevo doletela prva hišna preiskava in zdaj, ko je od tedaj minilo že 11 let in pol, 72-letnica zaradi počasnih sodnih mlinov še vedno ne ve, kakšna jesen življenja jo čaka.

Krivdo pripisala umrlemu

Dolga leta je veljala za domnevno nedolžno, da torej ni kriva za smrt 62-letnega Nemca, enkrat je tako tudi že odločilo sodišče, pred skoraj natanko letom dni pa so sodniki obrnili ploščo. Kriva je. Deset let zapora. Toda obsojena je nepravnomočno, ljubljansko višje sodišče namreč še vedno ni odločalo o marčni pritožbi njenega zagovornika Mitje Pavčiča, ki zabenti, »da je 11 let in pol čakanja odločno predolgo. Niti enkrat ni manjkala na glavnih obravnavah, teh pa je bilo na desetine. Niti enkrat razpravni dnevi niso odpadli, ker bi ona opravičila izostanek. Vse smo naredili, da se zadeva čim prej konča, zdaj pa tako mukotrpno čakanje za osebo, ki je medtem že precej v letih in nad katero visi tako hud očitek, kot je najhujše kaznivo dejanje.«

Toda na ljubljanskem višjem sodišču obljubljajo, da bo zadeva Vozlič le na vrsti za odločanje marca, in pojasnjujejo, zakaj mora pri kaznivem dejanju umora preteči več kot eno leto, da zadeva pri njih pride na vrsto. »Ker ni prednostna,« odgovarja predsednik tega sodišča Jernej Potočar. »Izjemno povečan pripad prednostnih in zelo obsežnih zadev pa podaljšuje čas reševanja neprednostnih zadev.«

Torej bi Vozličeva že zdavnaj izvedela, ali bo morala za zapahe, če bi bila v priporu; če bi bila tam od dneva, ko so ji odvzeli prostost, bi svojo kazen celo že tudi zdavnaj odslužila.

Januarja 2008 so jo na ljubljanskem okrožnem sodišču sicer oprostili, ker niso našli dovolj dokazov, da je prav ona z večjim kamnom usodno treščila po glavi Wiessa. Sodbo je razveljavilo višje sodišče in pred okrožno sodnico Jasmino Javornik se je proti njej lanskega marca začelo novo sojenje. Zadeva je bila precej nerodna, saj so od Nemčevega izginotja minila dolga leta, kar veliko pomembnih prič za razjasnitev skrivnosti se je že preselilo na oni svet. Med njimi tudi kronska: bil je to Franc Rome, ki je po mnenju tožilstva Ljubici pomagal zakopati umorjenega Nemca, po trditvah obtoženke pa je bil prav on tisti, ki je pospravil Weissa, saj je bil zagledan vanjo, ljubosumen na Nemca, na splošno pa sovražil prebivalce te države in menda enkrat Ljubici celo navrgel, da so to tisti, »ki so med vojno našim ženskam rezali joške«.

Kako ga je zadel kamen?

Toda sodnica Javornikova je po ponovljenem sojenju sklenila, da je edina nepridipravka v vsej zgodbi prav Vozličeva, ki je Weisa pospravila zaradi koristoljubja, saj je bila bolestno mahnjena na denar, tega pa je imel njen nemški prijatelj na pretek. Po tožilskem prepričanju ga je sicer ubila zato, ker je od nje terjal potrdilo o tem, koliko denarja je vložil v njeno hišo.

A čeprav tudi organi pregona ves čas priznavajo, da materialnih dokazov na škodo obtoženke ni, so ustvarili krog indicev, ki so jih pripeljali do nje kot do edine krivke za umor. Med drugim so si pomagali tudi z izjavami prič, kako je Vozličeva po Weissovem izginotju odgovarjala na vprašanja, zakaj je njegov avto na njenem gruntu, njega pa ni nikjer, tako, da je pač povzročil hudo nesrečo in je zaradi tega zaprt v Nemčiji, spet drugič je odšel z neko žensko, njegovim sorodnikom pa je dejala, da je zaprt v Avstriji.

Pomenljivo je, da je svojo mater posredno obremenil tudi sin Stjepan Lukinič, saj je policistom namignil, da bodo Nemca našli tam, kjer je z bajalico iskal vodo in kopal jamo. Čudno se mu je zdelo, da je Nemec izginil, materi pa se je nenadoma tako mudilo zakopati luknjo. Toda kaj, ko je tudi on pred ponovljenim sojenjem zapustil ta svet in se ga ni dalo več zaslišati. Storil je samomor.

Krog indicev je bil za sodnico Javornikovo dovolj, da Vozličevo obsodi na 10 let zapora, njen odvetnik Pavčič pa zdaj upa, da bo o drugačni resnici prepričal višje sodnike. Ta naj bi bila, da se je med kopanjem jame z njenega roba na Weissa odkrušil večji kamen in ga ubil. Obramba sicer celo dopušča možnost, da je tudi obtožena sodelovala pri zakopavanju jame, a se sprašuje, ali se Vozličeva in zdaj pokojni Rome v svoji omejenosti in preprostosti nemara nista na vrat na nos odločila, da prikrijeta njegovo nesrečno smrt; v strahu, da ju ne bi kdo obremenil zanjo.

Ob dvomu, ki se poraja v Pavčiču, sta rdeča nit njegove pritožbe na višjo sodno instanco vprašanji: ali je bil Weiss sploh ubit, in če je bil ubit, ali ga je ubila Ljubica Vozlič. In če bodo v dvomu tudi višji sodniki, bodo morda uslišali njegovo prošnjo ter po sodnem maratonu izrekli novo oprostilno sodbo. Toda zdi se, da bi odvetnik sprejel tudi salamonsko rešitev, to pa je nižja kazen od desetih let zapora. Kajpak so popolnoma drugačnega mnenja organi pregona. Ti terjajo 15 let ...